Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) oz. “slaba banka” je način očiščenja bančnega sistema slabih kreditov, ki so se nabrali v zadnjih letih (predvsem pred krizo).
V času pred krizo so banke (predvsem tri največje slovenske banke) dajale kredite podjetjem brez dovolj visokih garancij. Ob visoki gospodarski rasti je bila tudi rast podjetij visoka in posledično so lahko vsi bolj ali manj uspešno odplačevali te dolgove. Takšno stanje je pri nas trajalo kar nekaj časa, rast posojil je strmo naraščala predvsem od leta 2003 pa do 2007. Čezmerno zadolževanje je tako postalo orodje za obračunavanje slovenskih bank, ki so med seboj tekmovala, kdo bo posodil podjetjem več posojil in na ta način izkazal višji dobiček ob koncu leta. Vendar pa ob tem početju niso upoštevali nezanemarljivih tveganj, kot so nižja gospodarska rast ali celo recesija.
Ko je do krize prišlo, so bankirji nehali kreditirati gospodarstvo, podjetja so se znašla pred prepadom – prezadolžena z vedno nižjimi prihodki. Veliko jih je propadlo, kar je banke močno udarilo po bilancah. Visoke izgube so nižale kapital bank, zaradi česa so potrebovale dokapitalizacije. Te so bile izvedene iz strani dosedanjih lastnikov – države, kar pomeni da smo davkoplačevalci reševali napake, ki so jih bankirji naredili v preteklosti s prekomernim kreditiranjem.
Ker pa so naše tri največje banke sistemsko pomembne – to pomeni, da bi padec ene povzročil domino efekt, ki bi krizo še bolj poglobil – je v interesu vseh te banke rešiti. Reševanje bančnega sistema je lahko narejeno na več načinov. Prvi je direktna dokapitalizacija, ki zahteva veliko denarja, ki bi si ga morala država izposoditi na trgu. Tukaj nastane problem, saj so zahtevani donosi na državne obveznice že tako visoki in bi dodatno zadolževanje bilo še dražje ali celo nemogoče. Poleg tega je pa stanje v slovenskem bančnem sistemu specifično, saj je država že lastnica nekaterih bank in z dokapitalizacijo ne bi “kaznovala” lastnikov za slabo upravljanje z banko, ampak bi samo reševala svoj interes v bankah.
Drugi način je t.i. “living will” (oporoka), kjer banke podrobno opišejo postopek bankrota z namenom, da ne pride do širitve krize med druge banke. Centralna banka v tem primeru prevzame banko v bankrotu, jo po opisanem postopku razbije na več delov, delujoče dele proda investitorjem, propadle pa likvidira.
Tretji način je pa t.i. slaba banka, ki jo izvaja Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) pri nas. Namen slabe banke oz. DUTB je odkupiti slabe terjatve (kredite, ki niso bili odplačani in zasežene nepremičnine ipd.) od bank po tržni ceni zato, da se jih banke rešijo in dobijo denarna sredstva v zameno (ali državne obveznice, ki jih lahko prodajo) takoj in ne šele čez nekaj let, ko jim uspe vse terjatve izterjati po naravni poti (oz prodati nepremičnine na trgu). DUTB po nakupu nasedlih naložb začne s postopkom odprodaje na trgu, ki pa bo razvlečeno čez nekaj let – zato, da ne pride do t.i. “fire-sale”, ko se naenkrat prodaja ogromno število npr. nepremičnin in to povzroči ogromen padec cen. DUTB ima torej čas, da proda nasedle naložbe in po možnosti še naredi dobiček ob prodaji.
Izvedba slabe banke bo izboljšala bilance bank, saj se bodo slabi krediti prenesli na slabo banko, vendar pa to še ne pomeni, da bo gospodarstvo takoj na boljšem, saj bodo bilance podjetij ostale nespremenjene. Na srednji do daljši rok pa lahko pričakujemo lažjo dostopnost in cenejše kredite, tako za gospodarstvo kot tudi za gospodinjstva. Davkoplačevalci bomo pa celoten projekt morali financirati skozi višje davke, saj bo potrebno vrniti izposojen denar iz prodaje obveznic na trgu, s katerim se namerava slaba banka financirati. Dodatno bo pa potrebno še dokapitalizirati največje banke po prenosu slabih terjatev, kar bodo dodatni stroški za davkoplačevalce. Ocene za celotno izvedbo slabe banke se gibljejo med 3 in 10 milijardami evrov.
Kako hitro se bodo učinki slabe banke pokazali na denarnicah davkoplačevalcev je seveda odvisno od tega, kdaj se bo naredil prenos slabih terjatev in kdaj bodo večje banke dokapitalizirane (in v kakšni meri). Ko bodo bilance bolj stabilne, bodo banke kmalu začele bolj kreditirati gospodarstvo, kar ponavadi pripelje do višje gospodarske rast. Negativne posledice reševanja bančnega sistema pa davkoplačevalci čutimo že sedaj, saj se trošarine in davki povečujejo in se bodo tudi v prihodnje.
To, da do reševanja bančnega sistema (v takšni ali drugačni obliki) ni prišlo pravočasno, ima ogromen vpliv na celotno gospodarstvo in davkoplačevalce. Če bi leta 2009 ali 2010, Banka Slovenije ugotovila, da so slovenske banke v zelo slabem stanju in jih takrat prisilila, da si izboljšajo bilance s pomočjo slabe banke, bi sedaj podjetja in posamezniki lahko brez težav pridobivali kredite, gospodarska rast bi bila višja, brezposelnost verjetno malo nižja, tudi država bi se zadolževala po nižjih obrestnih merah.
Trenutno zavlačevanje je znova politične narave, na kar so opozorili tudi iz Evropske komisije. Težava se je pojavila v tem, da je NLB poskusila prenesti slabe terjatve na DUTB po previsoki ceni, kar bi pomenilo direktno subvencijo s strani davkoplačevalcev. Za primer si vzemimo kredit v višini 10 mio €, zavarovan z nepremičninami. Ker je podjetje propadlo, je sedaj ta terjatev vredna nekaj manj, tudi zaradi tržnih razmer na nepremičninskem trgu. Če bi banka šla na trg prodajati te nepremičnine, bi dobila recimo samo 5 mio €, sedaj pa želijo prenesti te nepremičnine na DUTB po ceni recimo 8 mio €. To pomeni, da bo DUTB preplačala zasegle nepremičnine za 3 mio € oz. da bo banka dobilo toliko več za te nepremičnine. Do tega seveda ne bi smelo priti, saj želimo, da DUTB po tržnih cenah prevzame nasedle naložbe (slabe terjatve) in s časom izterja čim večji delež (po možnosti še naredi dobiček).
Švedska je na primer uporabila model slabe banke pri reševanju svoje bančne krize leta 1992, ko se je bančni sistem znašel pred prepadom. Takrat so odkupili slabe terjatve od bank, lastnike pa prisilili v izgube (lastniki obveznic in depoziti so ostali nedotaknjeni), država je pa še nato dokapitalizirala banke.
Celotni stroški so bili na začetku 4% BDP, nato so se znižali (zaradi kasnejših dobičkov bank in prodaje bank po višji ceni) na ocenjen razpon med 0% in 2%. Glede na to, da so nekateri izmed teh strokovnjakov, ki so bili vodilni pri reševanju skandinavskih bank sedaj v vodstvu pri slovenski slabi banki, jih je potrebno samo poslušati in upoštevati njihovo mnenje glede same izvedbe, kar pa zgleda, da se (še) ne dogaja.
Celotna analiza je dostopna tudi v PDF datoteki. Ogledate si jo lahko s klikom na to povezavo.
Objave iz zgodbe:
1. Analiza varnosti slovenskih bank
2. Bo vaša banka prav tako likvidirana?
3. Ste prepričani v varnost depozitov?
4. Cilj vsake banke je...
5. Slaba banka za povprečnega Janeza
Opozorilo o tveganju
Analiza bank je bila narejena na podlagi podatkov pridobljenih na spletnih straneh samih bank in njihovih letnih ali medletnih poročilih. Ugotovitve, ki so jih podatki pokazali lahko odstopajo od realnega stanja, zaradi neažurnosti spletnih strani bank in dodatno zaradi možnosti posebnih dogovorov ob individualnem posvetu v poslovalnicah bank.
Pri oceni varnosti bank je potrebno upoštevati, da so analize narejene na podlagi objavljenih podatkov, katerih ažurnost je ponovno odvisna od posamezne banke.
Pri oceni stroškov smo upoštevali najosnovnejšo obliko računov, vendar se le-ti razlikujejo med bankami, saj vključujejo različne storitve (popolna primerjava ponovno ni mogoča). Pomembno je tudi dejstvo, da bi se stroškovna analiza lahko razlikovala od nastale, če bi izbrali drugo obliko računov, ki ponujajo več storitev.
Za svoje odločitve sprejemate popolno odgovornost. Dokument ni mišljen kot priporočilo, temveč kot prikaz trenutnega stanja v slovenskem bančnem sistemu.
