je imeti oziroma narediti na koncu leta dobiček za lastnike. Da bi razumeli od kod dobiček (ali izguba v primeru slovenskih bank), si poglejmo kako banke delujejo.
Banka se ustanovi podobno kot vsako podjetje – z začetnim kapitalom. Ta je določen z regulativo in je veliko večji kot pa v primeru klasičnega d.o.o.-ja ali delniške družbe. Drug vir financiranja (poleg kapitala) so dolgovi. Ti so lahko v različnih oblikah – kot kredit pri drugi banki, kot obveznice prodane investitorjem ali pa kot depoziti varčevalcev.
Ta zbrani denar (kapital + dolgovi) nato management skupaj z zaposlenimi posodi naprej gospodarstvu in gospodinjstvom v obliki raznovrstnih kreditov. Seveda za to zaračunajo višjo obrestno mero, kot pa jo plačajo pri virih financiranja. Ta razlika v obrestnih merah je pa glavni prihodek (oz. dobiček) banke.
Kapital je regulativno določen predvsem iz razloga, da banka ne propade čez noč in deluje kot varnostni mehanizem ob izgubah. Recimo, da ima banka 10% kapitala, 20% dolgov do drugih bank in 70% depozitov. Ko banka kreditira gospodarstvo, bo v času gospodarske rasti načeloma dobila vse kredite poplačane, kar pomeni, da bo naredila dobiček (če nima drugih stroškov previsokih). V času recesije, ko podjetja propadajo, se delež slabih kreditov (tistih, ki niso poplačani) močno poveča in ima banka posledično izgube. Tako kot pri dobičku, je tudi pri izgubah kapital tisti, ki se spremeni.
V času gospodarske rasti lahko banka brez težav naredi 20% donosnost kapitala. Ob predpostavki, da ima razliko med viri financiranja in krediti, ki jih daje naprej 2% (druge stroške zanemarimo), in vsi kreditojemalci kredite redno odplačujejo, bo banka naredila 2% donosa na celotno bilanco. To pa je 20% na kapital, ki predstavlja le desetino bilance.
Težava pa nastane takrat, ko kreditojemalci prenehajo odplačevati kredite. V primeru, da samo 5% kreditov bankrotira, je izguba kar 50%! Kapital se razpolovi, posledično je potrebna dokapitalizacija, saj regulatorji zaženejo vik in krik (situacija v Sloveniji zadnjih 2-3 let). Težava je tukaj še dodatna, saj se zaradi tega banka težje zadolžuje pri drugih bankah ali na trgu – obrestne mere zanjo so lahko zelo visoke (previsoke, da bi se ji splačalo zadolžiti) ali pa ji sploh nihče ni pripravljen posoditi. Takrat banka zviša obrestne mere na depozite v želji, da privabi nove depozite.
V primeru, da lastniki ne morejo financirati dokapitalizacije, lahko pride do “propada” banke. V tem primeru Banka Slovenije (regulator) organizira prevzem banke s strani neke druge banke, v procesu lastniki izgubijo celoten kapital, deloma pa trpi tudi dolg (odvisno od velikosti izgub). Lahko pa se zgodi t.i. “ciprski scenarij” ali “bail-in”, ko se del dolga prisilno pretvori v kapital. Posledično lahko varčevalci na banki izgubijo del depozitov, kot se je to zgodilo na Cipru.
Objave iz zgodbe:
1. Analiza varnosti slovenskih bank
2. Bo vaša banka prav tako likvidirana?
3. Ste prepričani v varnost depozitov?
4. Cilj vsake banke je...
5. Slaba banka za povprečnega Janeza
Opozorilo o tveganju
Analiza bank je bila narejena na podlagi podatkov pridobljenih na spletnih straneh samih bank in njihovih letnih ali medletnih poročilih. Ugotovitve, ki so jih podatki pokazali lahko odstopajo od realnega stanja, zaradi neažurnosti spletnih strani bank in dodatno zaradi možnosti posebnih dogovorov ob individualnem posvetu v poslovalnicah bank.
Pri oceni varnosti bank je potrebno upoštevati, da so analize narejene na podlagi objavljenih podatkov, katerih ažurnost je ponovno odvisna od posamezne banke.
Pri oceni stroškov smo upoštevali najosnovnejšo obliko računov, vendar se le-ti razlikujejo med bankami, saj vključujejo različne storitve (popolna primerjava ponovno ni mogoča). Pomembno je tudi dejstvo, da bi se stroškovna analiza lahko razlikovala od nastale, če bi izbrali drugo obliko računov, ki ponujajo več storitev.
Za svoje odločitve sprejemate popolno odgovornost. Dokument ni mišljen kot priporočilo, temveč kot prikaz trenutnega stanja v slovenskem bančnem sistemu.
