Varčevalni ukrepi so danes nujni za Slovenijo, saj se morajo stroški zadolževanja znižati na vzdržno raven, ki jo slovensko gospodarstvo lahko prenese. Bo sveženj sprejetih varčevalnih ukrepov trajno in zadostno znižal ceno zadolževanja Slovenije?
Damjan Kovačič, KBM Infond: V letu 2012 naj bi se stroški za servisiranje slovenskega javnega dolga povečali za 150-200 mio EUR na okoli 650 mio EUR, kar ob upoštevanju dinamike rasti javnega dolga (OECD) pomeni, da znaša trenutna povprečna obrestna mera, po kateri se Slovenija zadolžuje na trgu, 3,6 %. Po napovedih IMF lahko Slovenija do leta 2017 pričakuje ciklično prilagojeni primarni proračunski primanjkljaj med 0,9 in 1,3 % (Opomba: primarni proračunski primanjkljaj pomeni za koliko nižji so proračunski prihodki od odhodkov brez upoštevanja stroškov za obresti).
Če želi Slovenija ohraniti sedanjo raven zadolženosti z dolgom okoli 50 % BDP, potrebujemo v naslednjih letih vsaj 3,3 % povprečno nominalno gospodarsko rast. Ob predpostavki, da ne bo prišlo do hude svetovne recesije, in upoštevaje 1,5-2 % letno inflacijo, to pomeni, da bi za zdrave javne finance potrebovali vsaj 1,3 - 1,8 % realno gospodarsko rast. Za Slovenijo to srednjeročno po letu 2013, ob kolikor tolikor normalnih razmerah v svetovnem gospodarstvu, ne bi smelo biti pretežko dosegljivo.
Vladni varčevalni ukrepi torej niso potrebni zaradi stroškov, ki jih danes plačujemo za obresti, ampak je izvirni greh v proračunskih primanjkljajih, ki so zadnja tri leta presegali 2 mrd EUR ali resnično nevzdržnih 6 % BDP-ja. Če vladi z rebalansom ne bo uspelo prepoloviti primanjkljaja na okoli milijardo evrov, bi ob nadaljevanju zaostrenih gospodarskih razmer javni dolg v nekaj letih hitro presegel maastrichtsko mejo 60 %, čemur bi verjetno sledila intervencija iz Bruslja.
Samo Javornik, Triglav Skladi: Varčevalne ukrepe lahko razumemo kot začetek verjetno precej dolgega in neprijetnega potovanja do dolgoročno vzdržne makroekonomske podobe naše države. Kar se tiče same cene zadolževanja Slovenije, gre za bolj kompleksen problem, ki ga sami varčevalni ukrepi ne bodo rešili. Finančna krvna slika Evrope je slaba. Pri tem ne gre toliko za težavo vezano na likvidnost, temveč predvsem za prikrito nesolventnost velikega dela finančnega sistema, ki je likvidnostne operacije centralnih bank ne morejo odpraviti. Na koncu bo moral nekdo poravnati račune za neprimerno vedenje v preteklosti. Prej ali slej bodo breme reševanja morali prevzeti tudi lastniki teh institucij in imetniki njihovih dolžniških vrednostnih papirjev. Dokler na tem področju ne bo vzpostavljena zadostna mera samorefleksije, ne bo možno poiskati dolgoročno vzdržne rešitve. Potrebna je rekapitalizacija naših ključnih finančnih institucij, ki se soočajo z neustrezno solventnostjo in zaradi tega niso sposobne opravljati svojega poslanstva. Dobičkov, ki bi lahko predstavljali vir za rekapitalizacijo, ni na razpolago, domačih finančnih virov pa tudi ne. Ostanejo nam samo tuji viri. A glede na to, da se večina evropskih držav ukvarja s svojimi težavami, ki so po velikosti daleč večje kot naše, predstavlja Slovenija zgolj obrobno zgodbo v svetovni finančni krizi, ki jo bodo mednarodne institucije pomagale reševati zgolj do te mere, da se ne zakuha še eno (manjše) žarišče finančne krize. Čas, ki ga imamo na razpolago, je omejen. Na nas je, da ga čim bolje izkoristimo.
Ali sprejeti varčevalni ukrepi znižujejo učinek kasnejših, prav tako potrebnih, stimulacij gospodarske rasti?
Damjan Kovačič, KBM Infond: Stabilizacija javnih financ je predpogoj za doseganje vzdržne rasti slovenskega gospodarstva. Naslednji korak je nedvomno sanacija bančnega sistema, ki v tem trenutku ni sposoben servisirati gospodarstva. Hkrati je potrebno razbremeniti podjetja, da bodo lahko povečala investicije in delovna mesta, kar bo zagnalo nov cikel gospodarske rasti. S tega vidika so trenutni varčevalni ukrepi nujno zlo in ne bodo zniževali učinka kasnejših ukrepov za zagon gospodarske rasti.
Samo Javornik, Triglav Skladi: Varčevalni ukrepi predstavljajo enega izmed potrebnih pogojev dolgoročne finančne vzdržnosti v Sloveniji, vsekakor pa to ni zadosten pogoj. Za nami je dokaj neposrečeno obdobje, ko smo s poskusi kvazi Keynesianske ekonomske politike poskušali pospešiti gospodarsko aktivnost. Na žalost je edini rezultat te politike, da smo porabili velik del finančnega potenciala, ki nam je bil na razpolago. Rezultati so na žalost skoraj nični. Varčevanje po definiciji znižuje rast. Če želimo obuditi gospodarsko rast, se morajo izpolniti vsaj trije pogoji. Gospodarsko morajo začeti rasti naši ključni zunanjetrgovinski partnerji, gospodarstvo se mora »očistiti« in postati konkurenčno, bančni sistem pa stabilizirati do te mere, da bo začel ponovno opravljati svoje poslanstvo. Zapletena rubikova kocka. Na žalost smo v veliki meri ujetniki zunanjih okoliščin – če bodo rasli naši tuji poslovni partnerji, bomo rasli tudi mi. Smo izvozno (in uvozno) odvisna ekonomija. V rasti bo reševanje obstoječih težav lažje. Brez gospodarske rasti v Evropi smo obsojeni na iskanje zasilnih rešitev. Edina funkcija kriz v moderni finančni ekonomiji je, da odmre vse tisto, kar se je v konjunkturi razbohotilo a dolgoročno ne more preživeti. Proces je boleč.
Družbe, v katerih ima država (večinski) lastniški delež in z njimi upravlja Agencija za upravljanje kapitalskih naložb RS (AUKN), so lani kljub skupni izgubi izboljšale čisto dobičkonosnost kapitala, ki je v celotnem portfelju 76 naložb AUKN znašala 0,23 odstotka. Ali lahko rečemo, da AUKN dobro opravlja svoje delo oz. katere so možne alternative upravljanja državnega premoženja?
Damjan Kovačič, KBM Infond: AUKN je uvedla določene pozitivne spremembe na področju korporativnega upravljanja družb, kjer ima država večinski delež, vendar ključnega problema, vmešavanja politike v upravljanje družb v večinski državni lasti, še niso odpravili. Prav tako je dobičkonosnost poslovanja podjetij še daleč od želenega. Ključno pri upravljanju je, da se določijo jasni cilji tako glede lastništva kot glede uspešnosti poslovanja družb, ter jasna razporeditev odgovornosti. Ali bo to doseženo v obliki AUKN ali kako drugače, pa je popolnoma vseeno.
Samo Javornik, Triglav Skladi: Vloga AUKN je pri rasti dobičkonosnosti slovenskih podjetij v pretežni meri anekdotične narave. Višja dobičkonosnost naložb je skoraj v celoti posledica pojemajoče svetovne konjunkture v lanskem letu, na kateri so participirala tudi slovenska podjetja. Na žalost je to obdobje za nami. Kakšne so alternative? Bojim se, da vedno znova poizkušamo težave reševati na načine, ki so te težave povzročili in hkrati upamo, da bo končni rezultat drugačen. Potrebujemo kopernikanski preobrat v načinu našega gospodarskega razmišljanja in delovanja. V tem trenutku neke resne alternative ni na vidiku.
Ali bi bilo nov sistem upravljanja večinsko državnih družb bolj smiselno zaupati tuji družbi za upravljanje? Javno se je namreč omenjala družba Franklin Templeton, ki je uspešno prevzela vodenje državnih podjetij v eni od vzhodno evropskih držav.
Damjan Kovačič, KBM Infond: Dosedanji način upravljanja družb, ki so v večinski državni lasti, se je izkazal za neprimernega, saj je zasledoval le interese ozkega kroga ljudi, ki so vodili podjetja s ciljem doseganja lastnih ekonomskih rent in ne interesov lastnika – državljanov Slovenije. Da bi se temu v prihodnje izognili, bi bilo racionalno del podjetij, ki niso strateškega pomena za Slovenijo, odprodati domačemu ali tujemu kupcu, pri upravljanju strateških pa dvigniti nivo korporativnega upravljanja, da bodo nosilci vodstvenih funkcij tudi nosili odgovornost za sprejete odločitve. Če je potrebno, da to dosežemo tako, da prepustimo upravljanje tuji družbi za upravljanje, potem je smiselno iskati rešitev v tej smeri.
Samo Javornik, Triglav Skladi: Če ne bomo znali sami poskrbeti zase, ne bo za nas poskrbel nihče drug. Mislim, da tujci niso rešitev. Tu ne gre za altruizem, gre zgolj za posel. V Sloveniji je dovolj kritične mase intelektualnega potenciala, da smo sposobni sami poiskati dolgoročno vzdržne rešitve. Ne verjamem v koncept akcijske razprodaje, ki bi nam jo poskušali vsiliti tujci z zvenečimi imeni. A če se v svojem razmišljanju in delovanju ne bomo spremenili, se nam bo to na žalost preprosto zgodilo.
Država je morala za dokapitalizacijo NLB do roka, ki ga je postavil Evropski bančni regulator (EBA), izdati obveznice CoCo. Ali gre za pravi način, da se dokončno reši problem vedno novih dokapitalizacij s strani državnega proračuna in da se poslovanje banke sanira na način, da se bo izboljšalo kreditiranje gospodarstva?
Damjan Kovačič, KBM Infond: Zamenljive obveznice CoCo so eden izmed možnih načinov, ki ga priporoča EBA, da banke povečajo svojo kapitalsko ustreznost. Gre za hibridni inštrument, saj se obveznice avtomatsko pretvorijo v navadne delnice, če količnik temeljnega kapitala pade pod sedem odstotkov. Poudariti je potrebno, da gre za razmeroma nov finančni inštrument, ki se je pojavil v času finančne krize leta 2009 in ga je do sedaj uporabila le peščica bank. Tu se pojavlja ključno vprašanje, kakšno sploh je povpraševanje po teh inštrumentih, kjer je vlagatelj navzgor omejen z kuponsko stopnjo obveznice, v najslabšem primeru – v primeru NLB skoraj zagotovo - ob pretvorbi v lastniški kapital, pa je njegova izguba lahko tudi popolna.
Odgovor smo dobili na zadnji skupščini NLB, kjer so odločili, da bo država sama vložila v zamenljive obveznice z obrazložitvijo, da gre le za začasno rešitev, dokler se ne dogovorijo o trajnejši rešitvi kdo in na kak način bo dokapitaliziral NLB. Glede na kakovost kreditnega portfelja NLB obstaja možnost, da bo vseeno prišlo do pretvorbe CoCO obveznic v lastniški kapital, kar bi pomenilo novo breme za slovenske davkoplačevalce.
Samo Javornik, Triglav Skladi: Mislim, da ni vprašanje ali gre za pravi in dokončni način reševanja – gre preprosto za edini način, ki je v tem trenutku na razpolago in je posledica časovnega škripca, v katerega smo se ujeli sami. Do končne rešitve je ostalo še nekaj poti. Mislim, da ni bojazni, da rešitve ne bi našli. Na koncu je v NLB lastniško že vključen KBC, ki mu je ravno tako v interesu, da se poišče rešitev za njegovo naložbo. Vprašanje je samo cena in volja. CoCo obveznice so zgolj eksotična vmesna postaja.
Tržna negotovost že vpliva na stroške bančnih kreditov in posojil in to je eden od razlogov za nedavno znižanje bonitete državnih obveznic. Poslovne banke bijejo konkurenčni boj za vloge varčevalcev, ki se odraža v izredno visokih obrestnih merah za depozite, posledično pa v dražjih posojilih. Je to pozitivno ali negativno za državljane oz varčevalce in kaj visoke obrestne mere posledično pomenijo za družbe za upravljanje investicijskih skladov?
Damjan Kovačič, KBM Infond: Visoke obrestne mere za depozite so odraz težav poslovnih bank pri iskanju virov financiranja. Čeprav je za posameznika, ki varčuje v obliki depozitov, to pozitivno, pa to zvišuje ceno bančnih kreditov, kar znižuje investicije podjetij in odpiranje novih delovnih mest. Z vidika slovenskega gospodarstva je to dogajanje izjemno negativno. Visoke obrestne mere na depozite prav tako zmanjšujejo privlačnost ostalih naložbenih skupin (delnic, obveznic), ki jih ponujajo slovenski upravljavci investicijskih skladov, saj depoziti predstavljajo resno alternativo prej omenjenim oblikam varčevanja. Tako se varčevalec odloča med zagotovljenim štiri odstotnim donosom na bančni depozit in pričakovanim osemodstotnim donosom na delniške vzajemne sklade.
Samo Javornik, Triglav Skladi: Gre za spiralo, ki napaja sama sebe. Poenostavljeno. Dražji viri financiranja bank so posledica njihovega pomanjkanja in višjih tveganj, povezanih z njimi. Dražji viri pomenijo dražja posojila, dražja posojila pa manj investiranja in manj potrošnje. Posledica je nižja gospodarska rast. Tisti, ki imajo najeta posojila po variabilnih obrestnih merah, sedaj več razpoložljivega dohodka porabijo za plačevanje stroškov, manj pa ga ostane za potrošnjo. O rešitvah smo že govorili. Čiščenje in stabilizacija kreditnih portfeljev bank, njihova rekapitalizacija, podprta s konsolidacijo javnih financ. Dokler ne znižamo sistemskih tveganj, se strošek financiranja ne bo znižal. Z vsemi sredstvi je potrebno zaščititi varčevalce. Depoziti so vedno bili oblika varčevanja namenjena vlagateljem, ki ne želijo sprejemati naložbenega tveganja. Poučeni investitorji svoje premoženje nalagajo v različne vrste naložbenih oblik, med katerimi so vzajemni skladi ena izmed stroškovno najbolj učinkovitih oblik za nalaganje v bolj tvegane naložbene razrede.
Med ključnimi izzivi za Slovenijo, poleg nadaljevanja fiskalne konsolidacije, ureditve trga dela in izboljšanja konkurenčnosti gospodarstva, spada tudi pokojninska reforma. Ali lahko pričakujemo davčne olajšave za pokojninsko varčevanje v vzajemnih skladih? Lahko takšen ukrep pripomore k obsežnejšem varčevanju v vzajemnih skladih?
Damjan Kovačič, KBM Infond: Vzajemni skladi so že sedaj najbolj primerna oblika varčevanje za dodatno pokojnino. Nedvomno pa bi davčne olajšave, kot jih poznajo druge oblike varčevanja za pokojnino, povečale zanimanje za vzajemne sklade, posebej v primeru uvedbe individualnih pokojninskih načrtov, kjer bi prišle do izraza vse prednosti vzajemnih skladov v primerjavi s pokojninskimi načrti.
Samo Javornik, Triglav Skladi: Generacije, ki prihajajo, bodo morale za pokojnine v veliki meri poskrbeti same. Davčne olajšave za pokojninsko varčevanje so eden izmed bolj smiselnih ukrepov, ki bi omogočil, da varčujemo brez da bi nam sredstva, ki so nam jih enkrat že obdavčili, obdavčili ponovno. Več ko bodo ljudje za pokojnino privarčevali sami, manjša bo finančna vrzel glede na obseg pokojnine, ki jo lahko pričakujemo od države. Država naj poskrbi za socialne korektive do ljudi, ki nimajo na razpolago sredstev za varčevanje.
