Prvovrsten dogodek letošnje konference »Zlata mrzlica 2011« v Londonu, prireja ga organizacija GATA, je bil intervju z Jamesom Rickardsom, izvršnim direktorjem Tangent Capital; spraševal pa ga je stanovski kolega James Turk, direktor sklada GoldMoney. Dva Jamesa, eno mnenje, kot se je izkazalo med njunim dolgim pogovorom. Komentirala sta vrednost zlata, dolarja, evra. Povzeli smo nekaj zanimivih utrinkov.
Po izbruhu grške krize so agencije znižale bonitetno oceno tudi mnogim donedavno ekonomsko uspešnim državam, med njimi tudi Italiji, ki rešuje finančne zadrege z izdajo obveznic. Dober ukrep?
Velja pravilo, in to ne le za Staro celino, da ukrepe vedno sprejemajo politiki. Ukrepi so delni, le redko celoviti. Če bi jih pripravljali ekonomski strokovnjaki, bi gotovo drzneje zarezali v gospodarsko tkivo in ne le na enem koncu. Politiki se sicer posvetujejo s strokovnjaki, preden sprejemajo odločitve. Toda vprašanje je, koliko upoštevajo njihove predloge. Kajti politik ima pred očmi dolžino svojega mandata in meritve javnega mnenja. Izogiba se odločitvam, ki javnosti ne bi ugajale.
Vprašajva se drugače: kaj pa je potrebno, da postaneš uspešen politik? Politik potrebuje manj napora in znanja kot pa doktor znanosti, ekonomije itd. Pravzaprav ne potrebuje veliko znanja o trgu in njegovih posebnostih. Bolj ga zanima dolžina mandata, da bi ga mirno preživel in nato nadaljeval.
Kako je Evropska centralna banka (ECB) postala talec politike? Evro je političen projekt. Rešujejo ga politiki. In tudi ECB ga rešuje s političnimi, ne ekonomskimi prijemi, kajne?
Popolnoma se strinjam, evro je bil vedno političen projekt. Seveda je tudi ekonomski in monetarni projekt, toda nastal je s pobudo, kako se izogniti vojnam v Evropi. Spomniva se le krvavih časov reformacije, Napoleonovih vojn, obeh svetovnih … Štiristo let nenehnih vojn. Novim izbruhom so se želeli izogniti s zamislijo o ekonomski integraciji. Današnji politiki ne želijo, da bi ideja o skupni Evropi in skupni valuti propadla. Zato bi se težko odpovedali tudi reševanju Grčije.
Grčija se torej ne bo vrnila k drahmi, ohranila bo evro?
Razplet se bliža. Težko si predstavljam, kako bi grško gospodarstvo reševal izvoz. V Grčiji imajo takšno turistično ponudbo, da težko zapravim več kot sto dolarjev na dan. Poglejmo z drugega konca: nemško gospodarstvo se uspešno krepi in Nemčija prevzema vodilno vlogo na Stari celini. Ta država je vedno znala izvažati, četudi valutna razmerja niso bila naklonjena tedanji marki v zadnji polovici prejšnjega stoletja. Čeprav je bila v primerjavi z vrednostjo dolarja šibka, je izvažala kot mogočen stroj, saj se je opirala na razvito industrijo, lasten tehnološki razvoj in izučeno delovno silo ter poslovneže – oboji so delali uspešno brez konfliktov. Italija ne bo razvila podjetij, kakršno je Siemens, Grčija ne bo proizvajala letal. Nemčija pa krepi svojo vodilno vlogo, ki jo opira na gospodarsko moč. Da bi evro padel? To ni njen interes.
Vsi Evropejci bi lahko bili srečni, saj se jim je življenjski standard v okrilju unije zviševal. Toda nemška centralna banka (Bundesbank) deluje neodvisno od politike po dogovoru po končani svetovni vojni prav zato, da se ubijalska zgodba ne bi ponovila. Ali se ne zdi, da se Bundesbank spet vrača pod okrilje politikov, ki počnejo neumnosti in kupujejo grške obveznice?
Tega vozla nihče ne bo kmalu presekal. Jean C. Trichet bo konec oktobra predal vodenje ECB nasledniku in do tega dne ne bo grobo spreminjal svojega doslej dobrega življenjepisa: ne bo dovolil zvišanja inflacije, ne bo tiskal evrskih bankovcev; Trichet je klasični centralni bankir. Strinjam pa se, James, da obstajajo politični pritiski nanj. Njegov naslednik, Italijan, bo verjetno bliže politikom.
Ne smeva pozabiti, da imajo evropske članice razpršeno fiskalno politiko. Davki so namreč od države do države različni. To je zadrega, na katero so že glasno opozarjali. Na drugi strani imajo ZDA enotno fiskalno politiko ob enotni monetarni ustanovi. Evropa – drugače kot ZDA – nima enotne zakladnice. Močna je v Nemčiji, ki utegne diktirati tudi fiskalno politiko članic EU. Nemčija je finančno obvladala Evropo, ne da bi izstrelila eno samo kroglo, kot je počela v preteklosti. Grčiji bodo omogočali najetje posojil z na primer 4-odstotno obrestno mero, ne pa z 20-odstotno, kot bi tej državi zaračunali posojilo na prostem finančnem trgu. Za takšno uslugo pa bodo zahtevali, naj razproda državno srebrnino podjetij, naj ne razvija konkurenčnih podjetij – na primer letalske proizvodnje. Takšen seznam bo Grčiji narekovala Nemčija, ki nadzoruje največjo evropsko zakladnico.
James, misliš, da bo evro preživel?
Bo. Politični procesi so dinamični. In ne bodo se spremenili. Pomembno je tudi to, da je Evropa lastnica zlata. Več zlata je v njeni lasti kot v ZDA. Deset tisoč ton imajo v svoji lasti! To pa je lahko močno zaledje evropske valute – torej precej močnejše kot na Japonskem, v Braziliji ali številnih državah, ki ga nimajo malo, a ne toliko kot Evropejci. Evro se lahko hitro opre na zlato.
Države skrivajo, koliko zlata imajo v lasti. Švicarji tega ne bodo nikoli priznali. Ali sploh vemo, koliko zlata ima kdo?
Nimam razloga, da ne bi verjel, da je zlato res tam. Ne vem, v kakšni obliki – v zlatih palicah, vrednostnih papirjih …
Če bi tako tehtali zlato, bi rekli, da ga imajo veliko v Indiji, ker ljubijo nakit?
Ne gre za to, ali je zlato v Fort Noxu, Bundesbanki ali drugod. Gre za papirnate transakcije med upniki in dolžniki ter investitorji v vrednostne papirje. Premikajo se papirji, dokumenti. Zlato pa se v resnici ne premakne nikamor.
Pa misliš, James, da bi se Evropejci znova odločili, da vrednost svoje valute vežejo na zlate zaloge?
To bi poleg njegove vrednosti povečalo tudi zaupanje v evro. Prebivalci izgubljajo zaupanje v papirnat denar. Tuhtanje politikov o kombinaciji hitrejše gospodarske rasti in višjih davkov za hitrejše odplačevanje dolgov je jalovo. Neizvedljivo. Če zvišaš davke, zmanjšaš prihodke; kdo bo kupoval, če ima premalo denarja; v takšnih razmerah ni infrastrukturnih naložb države. Kaj preostane? Izvoz. Lahko ga okrepiš, če znižaš vrednost svoje valute. Tako razmišljajo tudi v ZDA, kjer zaradi takšnih apetitov ne bi znižali vrednosti dolarja za nekaj odstotkov, temveč kar za 20 odstotkov. Tako bi Američani ostali doma, ne bi potovali in zapravljali po Evropi.
Ali nima vlada ZDA obveznost, da ohranja moč nacionalne valute, sicer bi povzročila verižno reakcijo po vsem svetu?
Naj se razumeva, James: ne zagovarjam takšne politike. Govorim samo o njenih namerah. Analitik sem, ne politik. Moj posel je preučevanje trendov, njihove dinamike. Menim pa, da bi imeli močnejši dolar, če bi imeli boljšo ekonomsko politiko in močnejšo gospodarsko rast. V tem primeru se nam, Američanom, ne bi bilo treba vračati na zlati standard svoje valute.
Rad se spomnim stavka, da je »problem samo to, kako ljudem izpuliti denar«. Se ti ne zdi, da se prav to dogaja v dolžniški krizi in valutnih trenjih?
Nekaj se bo moralo korenito spremeniti. Svet ima prazen žep. Spominja me na risanko nerodnega kojota. Stoji na vrhu skale in preži na hitro prihajajoči plen. Ko skoči nanj, ga seveda zgreši. Mislim, da smo ta hip kojot na skali.
Kdaj bomo – kdaj bo »kojot« pogledal dol?
Kmalu. Ne moremo zapravljati, česar nimamo, če parafraziram Nobelovca Krugmana. Tudi predsednik Obama je rekel nekaj podobnega. Na bližajočih se volitvah v ZDA se bosta znova soočili dve povsem različni mnenji: ena stran se bo zavzemala za krepitev potrošnje, ki da bi okrepila gospodarsko rast, druga stran bi rezala stroške, povečala varčevanje, več investirala … O tem bodo razpravljali v ZDA leta 2012.
Od vsakih sto dolarjev, ki jih zapravi ameriška vlada, jih zasluži s prihodki 60 odstotkov in 40 odstotkov z zadolževanjem. Ali ni to zanesljiva pot v hiperinflacijo, če delež zadolžitve močno preseže?
Srečujeta se dve tektonski plasti, ena je deflacija in druga, s tiskanjem dolarjev, inflacija. Ko ti plasti trčita, pričakovanega potresnega sunka ni. Kajti inflacija je vzdržna, pri dveh odstotkih. Ni pa to stabilno stanje, kot bi rekli fiziki. Obe tektonski plasti se bosta na določeni točki prelomili. Morda se bo to zgodilo jutri. Ne vem. Ne bi pa smeli pozabiti zlata. Zlato je vedno odporno na inflacijske pritiske. Spomnimo se recesije v tridesetih prejšnjega stoletja in deflacije – toda vrednost zlata je zrasla za 75 odstotkov. Zlato je odporno tudi na deflacijo.
Zadnji trendi kažejo, da investitorji divje vlagajo v zlato oziroma tovrstne vrednostne papirje, kar potrjuje negotovost glede drugih vlaganj, kajne?
Zlato ni blago. Zlato ni naložba. Zlato ni menjalna vrednost. Zlato je denar!
Zveniš, kot bi poslušal sebe, James!
Če hočeš imeti nekaj vrednega denarja, moraš imeti nekaj zlata. Ljudem težko pojasnim – medtem ko je vrednost zlata rasla – da zlato ni vredno nič več kot včeraj. Le dolar je vreden manj kot včeraj. Zlato je zgodba o resnični vrednosti.
