Joj, delnica Interevrope je poceni, še nikoli ni bila tako poceni. Naj jo kupim?
Ne vem. Znancu sem na vprašanje odgovoril, da je delnica tega paradnega prevoznika – paradnega v primerjavi z logistom Viator Vektor – res poceni. Bi jo kupil sam, saj bi z njo morda hitro zaslužil? Odločitev je težka. Ker bo kmalu na voljo precej podcenjenih delnic sorazmerno uspešnih slovenskih podjetij, saj se država s svojim deležem iz njih umika. Razprodaja brez primere. Proračun je podhranjen, »srebrnina«, ki je nekoč tujcu ne bi drago prodali zaradi domnevnih nacionalnih interesov, je zdaj na voljo vsakemu tujcu za majhen denar.
Roko na srce (ne na razum), prodaja državnih deležev v dobrih podjetjih, kakršno je Helios, na primer, bi iz kome zbudila Ljubljansko borzo. Tudi domači vlagatelji bi odkrili vonj po zaslužkih na borzi, ki ima lastnike sicer na Dunaju. Vlagatelji, ki sicer pridno pihajo v borzni balon plemenitih kovin, bi utegnili znova odkriti upanje v slovenskih podjetjih. Trditev smo preverili pri ekonomistih in borznih analitikih. »Igrajo« skupno noto: podjetja pod to ali ono vlado bodo res poceni naprodaj, nezaupanje zaradi vodilnih kadrov, ki so srednje velika podjetja, velikih nimamo, zaradi apetitov pripeljali na rob, pa ostaja. Ob vsakokratni menjavi vlade je politika v njih nastavila sebi všečne ljudi – v barvi stranke. Interevropa ni bila izjema, »izkušnje pri šofiranju tovornjaka zaželene«. Redki se spomnimo, kako so sodelovali trije direktorji Interevrope, Banke Koper in Luke Koper v času, ko je slednjo še vodil Bruno Korelič (in so delničarji mastno služili z rastjo delnice luke). V Kopru so govorili, da bi dobili enak odgovor, kaj je kdo od trojice jedel za kosilo – ker so bili najpogosteje skupaj in snovali skupen razvoj treh logičnih modulov. Koga bo nova vlada, čeprav je neznanka, poslala na direktorski stol Interevrope?
Lepše so manjše zgodbe, zgodbe manjših podjetij. Pipistrel oziroma Iva Boscorola, ki pobira nagrade NASA in prodira v Indijo, ne kaže izpostavljati; je eden, edinstven. Imamo še množico zelo prodornih slovenskih podjetij, denimo Seaway Group bratov Jakopin. Nimajo zadreg z napačnimi nadzorniki ali napačnimi direktorji, razvijajo se kot prava svetovna podjetniška zgodba. Iz butične proizvodnje so tudi z vlaganjem zasebnega kapitala – med vlagatelji najdemo profesorsko legendo dr. Aleša Vahčiča – osvojili serijsko proizvodnjo plovil. Kljub krizi v navtiki imajo naročila. Še več poslov bi sklenili, če bi se poslovno povezali z Elanovo divizijo izdelave plovil. Nedvomno bi zaslužili oboji. A iz Elana na pobudi niso dobili niti odgovora, pravi Japec Jakomin. Ja, ukvarjajo se s preverjanjem pogodb, ki jih je sklenil direktor, in z nagradami v milijonskih zneskih, ki po črki pogodbe pripadajo nekdanjemu sanatorju Urošu Koržetu. Izdelava plovil v Elanu in prodaja najbrž tečeta samodejno. Novic o tem ni. In še ena nepomembna podrobnost: Seawayu bi lahko iz Elana odgovorili na pobudi kar čez ograjo. Med enim in drugim podjetjem je v Begunjah le ozka cesta …
Kje je razvoj slovenskega podjetništva, dokazano najbolj množičnega spodbujevalca gospodarske rasti? Po grobi primerjavi je država Adrii Airways namenila 70 milijonov evrov pomoči. To je približno enak znesek, kot ga je ista država namenila razvoju podjetništva. Podatka sta sicer parcialna, saj se prvi nanaša na reševanje le enega (nacionalno pomembnega?) podjetja, drugi pa predstavlja le enega od kanalov, skozi katerega država poskuša podpirati razvoj podjetniškega duha.
Brez lastnih »tirov na nebu« je težko, priznam. Toda prej kot delnico Interevrope bi kupil delnico Swawaya, če bi bila na voljo.
