Mehiška zaseda

Mehiška zaseda

Pred malo več kot mesecem dni se je svet zdel skoraj idealen. Amerika in Kitajska sta bili pred trgovinskim dogovorom, gospodarski kazalci so bili odlični in ameriški trgi na vrhu. A v kratkem času je optimizem odšel na dopust in zamenjala ga je nepredvidljivost.

Obrat za 180 stopinj v pogajanjih med ZDA in Kitajsko smo nekateri deloma pričakovali. Bilo je enostavno preveč lepo in enostavno, poznavajoč obe strani ter njun modus operandi. Najnovejši zaplet z Mehiko pa nas je vse povsem presenetil. Trump je Mehiko dobesedno pričakal v zasedi.

Uvedba 5 odstotnih carin na celoten mehiški izvoz v ZDA z 10. junijem in potem dvig za 5 odstotkov vsak mesec do ravni 25 odstotkov kot odgovor na slab mehiški nadzor meje se zdi slaba šala, a je žal ukrep resničen in bo verjetno tudi udejanjen. Mehika pri nadzoru meje z ZDA ter v boju s karteli še nikoli ni bila uspešna, zato so pričakovanja, da bi jim to uspelo doseči v naslednjih treh mesecih in se izogniti carinam, precej iluzorna. Po drugi strani so napovedali enake carine predvsem na ameriške kmetijske izdelke. Če bi obe strani uvedli polne carine, bi to odneslo približno 2,5 odstotka dobička podjetij iz S&P 500. To sicer še ni dramatično, a nekatere industrije bi bile zelo močno izpostavljene, na primer avtomobilska, saj so podjetja v Mehiko sistematično selila proizvodne obrate že zadnjih 30 let. Tem panogam grozi upad dobičkov v višini 10 odstotkov in več. A težave se ne končajo tu. So širše. Problematičen nadzor meje se zdi izgovor. Vse bolj očitno postaja, da ameriška administracija pritiska na podjetja, naj preselijo proizvodnjo nazaj v ZDA. To pa zahteva izredno veliko časa, prilagajanja in stroškov. BMW je na primer ravno odprl novo tovarno v Mehiki, v katero je investiral več kot milijardo evrov. Nekateri deli tudi po 20-krat prečkajo mejo, ko jih dograjujejo, preden končajo kot končni del v avtomobilu in s tem pri kupcu. Mehiški izvoz v ZDA je lani presegel 350 milijard dolarjev, letos pa kaže, da bo Mehika nadomestila Kitajsko in postala največji ameriški zunanjetrgovinski partner.

Je to priložnost za Evropo? Ne. Trump je prejšnji mesec izjavil, a mediji niso pograbili novice, da je Evropa najhujša kršiteljica trgovskih pravil, hujša od Kitajske. To je očiten znak, da bo slej ko prej na vrsto prišla tudi Evropa, ki žal s svojo politično šibkostjo in razdrobljenostjo nima nikakršnih možnosti v pogajanjih z ZDA. Evropejci, namesto da bi se pripravljali na trgovinski napad ZDA, bodo naslednje tri ali šest mesecev v brezvladju sestavljali novo barvno koalicijo oziroma bruseljsko birokracijo, ki jo Trumpova administracija zaničuje skoraj tako kot iransko vodstvo. Očitno je, da bodo v srčiki trgovinskega spopada zopet avtomobili. Tisti avtomobili, ki predstavljajo 20 odstotkov slovenskega izvoza in ki so v preteklih letih gnali naš izvoz in gospodarsko rast. A žal tudi naše koalicije tega darila niso pospremile z reformami, ampak s kupovanjem časa. Časa, ki ga bo v naslednji krizi zmanjkalo.

Zato je vse več oči zopet uprtih v FED in ECB. Osnovni scenarij že predvideva rez obrestnih mer v ZDA še v letošnjem letu. Obvezniški trgi v ZDA nakazujejo dve znižanji, donosnost 10-letne obveznice pa se hitro približuje 2 odstotkoma. Medtem je donosnost nemške 10-letne obveznice upadla na rekordno nizko vrednost pod -0,2 odstotka. Vse to kaže, da vlagatelji bežijo iz tveganih naložb v varne in da pričakujejo, da bosta FED in ECB pospešila tiskanje denarja. A vprašanje je, ali bo enako zdravilo delovalo tudi tokrat. Trgi se zaradi poceni denarja še držijo relativno dobro, a pričakujem, da se bodo kmalu pojavile razpoke in s tem zanimive vstopne točke za dobre nakupe na delniških trgih.

Priporoči članek prijatelju