Kaj pa, če je vse res? - 2. del

Kaj pa, če je vse res? - 2. del

Teorije (zarote), ki zadnjo finančno krizo prikažejo v popolnoma drugačni luči.

1. Del - Kaj pa če je vse res? - 30 let lobiranja in deregulacij
2. Del - Kaj pa če je vse res? - Neobstoječe meje moralnega hazarda
3. Del - Kaj pa če je vse res? - Obdobje streznitve
4. Del - Kaj pa če je vse res? - Kje smo danes

Neobstoječe meje moralnega hazarda …

Kot je v enem izmed svojih predavanj na univerzi Yale povedal profesor Robert Shiller, davčni sistem, stečajna zakonodaja in zavarovanja so izumi, ki so namenjeni zaščiti osebnega premoženja. Ne glede na to, morajo ti izumi v račun vzeti tudi psihološki faktor, kot je na primer moralni hazard, da bi bili učinkoviti. Ravno moralni hazard je bil tisti, ki je z deregulacijo ušel iz pod nadzora. Finančne ustanove niso bile več odgovorne za ocenjevanje tveganja svojih odločitev, na prvem mestu pa je bil le dobiček, ne glede na to, kako do tega priti.

Leta 2001, ko je ZDA vodil predsednik Bush, smo imeli:

  • 5 investicijskih bank (Bear Stearns, Goldman Sachs, Morgan Stanley, Lehman Brothers, Merrill Lynch)
  • 3 ključne zavarovalnice (AIG, MBIA, AMBAC)
  • 2 finančna konglomerata (Citigroup, JP Morgan) in
  • 3 bonitetne agencije (Moody's, Standard & Poor's, Fitch)

Kar jih je skupaj povezovalo, se imenuje Securitization Food Chain, oz. povedano z drugimi besedami: vsi so bili del iste prehranjevalne verige. Prvi člen te verige je bilo preprosto dajanje posojil, zavarovanih s hipoteko pri komercialnih bankah. Hipoteke so predstavljale premoženje posojilodajalcev, ki je nosilo tveganje, da posojilojemalec ne bo mogel vrniti posojila. Banke, ki so bile zaradi sporazuma glede Basel II standarda iz leta 1998 prisiljene povečati kapitalske rezerve, so tako našle način, kako te hipoteke zamenjati za denar. Hipotekarna posojila so bila prodana investicijskim bankam in to je predstavljalo drugi člen prehranjevalne verige. Da bi bili papirji bolj privlačni, so bili združeni ter razdeljeni v tranše, kar je pomenilo, da se je tveganje porazdelilo na več vrednostnih papirjev v različnih časovnih obdobjih. Zaradi razpršitve, in seveda tudi dejstva, da so investicijske banke plačale za ocenjevanje, so bonitetne agencije tem vrednostnim papirjem dodeljevale najvišje ocene, investicijske banke pa so jih razbijale še na več delov ter prodajale malim vlagateljem. Vlagatelji predstavljajo zadnji člen te verige.

Zdelo se je, kot da sistem deluje, tveganja za propad pa ni znal predvideti nihče. Predvsem zato tega ker niso upoštevali moralnega hazarda, ki se je s tem sistemom pojavil. Pred tem so obroki posojil šli direktno na račun posojilodajalca in so bile komercialne banke bolj pozorne na to, komu dodelijo posojilo, saj jim je bilo v interesu, da se posojilo vrne. Z novim sistemom niso več nosile tega tveganja, saj so na tisoče hipotekarnih posojil (in tudi drugih oblik posojil) v t.i. CDO-jih (Collateralized Debt Obligations) prodale končnim vlagateljem. Tveganja niso nosile niti investicijske banke, saj so ta posojila, zapakirana v naložbene produkte, prodale malim vlagateljem.

… so odprle prosto pot domišliji

Posojilojemalci so si v povprečju izposodili 99,3 odstotka vrednosti nepremičnine. Kljub temu sta bili dve tretjini teh posojil ocenjeni z oceno AAA.

Posledično se je višina danih hipotekarnih posojil med leti 2000 in 2003 početverila. Posojilojemalci so si v povprečju izposodili 99,3 odstotka vrednosti nepremičnine. Kljub temu sta bili dve tretjini teh posojil ocenjeni z oceno AAA, kar v prevodu pomeni zelo varno naložbo. 

Henry Paulson, takratni CEO banke Goldman Sachs, je sredi leta 2006 postal ameriški finančni minister (!). Ob nastopu položaja je moral prodati svoj delež v banki, vreden skoraj pol milijarde dolarjev, vendar je bil zaradi zakona, ki ga je malo pred tem sprejel takratni predsednik George W. Bush, oproščen plačila približno 50 milijonov dolarjev davka. V tistem času je tretjina hipotekarnih posojil znotraj CDO-jev že propadla, Goldman Sachs pa je le v prvi polovici leta prodal za več kot tri milijarde dolarjev teh vrednostnih papirjev. Odstotek ljudi, ki je bil upravičen do hipotekarnih posojil, se je močno zvišal, z njimi pa tudi cene nepremičnin, kar je v kombinaciji z novim, umetno ustvarjenim povpraševanjem ustvarilo največji nepremičninski balon v zgodovini ZDA. Med leti 1996 – 2006 so se cene nepremičnin v ZDA podvojile, skupna višina danih letnih posojil pa je poskočila iz 30 milijard na več kot 600 milijard ameriških dolarjev.

Henry Paulson je bil tudi tisti, ki je leta 2004 lobiral pri SEC (Securities and Exchange Commission) za sprostitev omejitev glede kapitalskih rezerv, kar je vplivalo na eksponentno rast trgovanja z vzvodom, danih s strani finančnih ustanov. Investicijske banke so si sposojale vedno več in več denarja, da bi lahko ustvarjali več CDO-jev – če je bilo razmerje 3:1, kar pomeni, da so bile zadolžene za 300 odstotkov svojega premoženja, je to po lobiranju Paulsona poskočilo na 33:1. V rezultatu bi se finančne ustanove znašle v stečaju že, če bi se vrednost teh vrednostnih papirjev znižala le za 3 odstotke.

Druga tiktakajoča bomba znotraj finančnega sistema je bila vsem na očeh v obliki zavarovalnice AIG, ki je prodajala ogromne količine CDS-jev (Credit Default Swaps), ki so, povedano na laični način, bile zavarovalne police za CDO-je. Če bi CDO propadel, bi AIG vlagateljem poplačala izgubo, v zameno pa so kupci AIG plačevali četrtletno premijo. Ta zavarovanja so lahko kupovali tudi špekulanti, ki v lasti niso imeli CDO-jev.

Kar je AIG dalo proste roke pri prodaji neomejenih količin CDS-jev, je dejstvo, da ti niso bili del regulacije, posledično tudi AIG za rezervacije ni dala na stran čisto nič denarja. V interesu je bila le prodaja in tisti, ki so prodali največ, so bili tudi takoj nagrajeni. Zaslužki zaposlenih so v tistem času poskočili tudi do nekaj sto milijonov dolarjev letno. Še leta 2007 so revizorji posvarili vodilne pred očitnim problemom. Eden izmed revizorjev, Joseph St. Denis, je protestno odstopil, saj so mu vodilni prepovedali preiskovanje stanja, povezanega s CDS-ji.

Ena od skupin, ki je na veliko kupovala te takrat že ničvredne CDO-je, je bil pokojninski sklad javnih uslužbencev Mississippija. Sklad je bil odgovoren za pokojnine 80.000 upokojencev. Izgubili so ogromno denarja in sredstva še vedno poskušajo iztožiti od Goldman Sachsa. Do konca leta 2006 ta investicijska banka ne le, da je še bolj na veliko prodajala CDO-je, zraven so začeli aktivnost staviti na njihov propad. Torej, strankam so prodajali »naložbeno priložnost«, ob nakupu pa stavili na to, da bodo ti vrednostni papirji propadli. Goldman je od AIG kupil za dobrih 22 milijard dolarjev CDS-jev. To je bilo toliko, da so celo pri tej investicijski banki predvideli težave AIG in so porabili dodatnih 150 milijonov dolarjev za zavarovanje pred propadom AIG. Leta 2007 pa so pri Goldman Sachs šli celo tako daleč, da so razvili posebne produkte, pri katerih je bil njihov dobiček odvisen od tega, koliko bodo njihove stranke izgubile.

Video: Odlomek iz filma The Big Short, v katerem Mark Baum spozna upravljavca CDO-jev.

»I am going to try to find moral redemption at the roulette table« - The Big Short, Mark Baum.

Priporoči članek prijatelju