Kaj pa, če je vse res? - 3. del

Članek slika

Teorije (zarote), ki zadnjo finančno krizo prikažejo v popolnoma drugačni luči.

1. Del - Kaj pa če je vse res? - 30 let lobiranja in deregulacij
2. Del - Kaj pa če je vse res? - Neobstoječe meje moralnega hazarda
3. Del - Kaj pa če je vse res? - Obdobje streznitve
4. Del - Kaj pa če je vse res? - Kje smo danes

Obdobje streznitve

Šele avgusta 2007 je postalo jasno, v kako velikih težavah se je znašlo svetovno gospodarstvo. Medbančni trg je popolnoma zatajil, predvsem zaradi dejstva, da se ni vedelo, katere banke bodo lahko preživele krizo. Northern Rock, britanska banka, je bila prisiljena Bank of England zaprositi za pomoč zaradi likvidnostnih težav. V tem času so predstavniki pomembnejših vlad ter centralnih bank že stopili skupaj, da bi preprečili nadaljnjo širitev krize. Ukrepi so morali biti konvencionalni in nekonvencionalni. V nekem trenutku so centralne banke večjih držav naenkrat na trg plasirale ogromne količine likvidnosti. Cilj je bil medbančni trg znova postaviti na noge.

Za pravi začetek krize velja propad investicijske banke Lehman Brothers. Ko se je banka zavedela vseh razsežnosti lastnih težav, se je začelo mrzlično iskanje rešitve. Vlada je pomoč zavrnila, pričakovan prevzem s strani britanske banke Barclays pa je preprečila vlada v Londonu, kar se je pokazalo za modro potezo, saj je ista banka potem prevzela ostanke Lehmana za manj kot dve milijardi dolarjev. Takrat 158 let stara banka, ki je preživela državljansko vojno, veliko depresijo in dve svetovni vojni, ni vzdržala balona z nepremičninskimi vrednostnimi papirji, ki ga je napihovala sama skupaj z drugimi mogočnimi hišami Wall Streeta. Olajšanje Wall Streeta se je hitro umaknilo novim težavam. Washington je zvil roke Bank of America in jo potisnil v prevzem Merrill Lynch, ki je bila naslednja na vrsti za propad.

Nato je vlada rešila zavarovalnico AIG, katere propad bi ogrozil stabilnost celotnega gospodarstv, kongres pa je potrdil 700 milijard dolarjev vreden program za reševanje ostalih finančnih ustanov, kot sta Goldman Sachs in Morgan Stanley, ki sta se iz investicijskih preoblikovala v komercialni banki, da sta lahko dobili denar. Na seznamu rešenih sta bili tudi hipotekarni banki Fannie Mae in Freddie Mac. Posledic za bankirje, razen za 25.000 zaposlenih pri Lehman Brothers, praktično ni bilo.

Stečaj Lehman Brothers je še vedno največji v ameriški zgodovini, saj je bilo premoženje banke ocenjeno na 639 milijard dolarjev. Prav tako je tudi najbolj zapleten, saj je bilo tožb in zahtevkov skupaj 26.000, vpletenih je 7000 pravnih oseb iz 40 držav sveta, sproženih je 75 posamičnih sodnih postopkov, banka pa je za odvetnike in svetovalce porabila skoraj 1,6 milijarde dolarjev.

Na čelo ameriške centralne banke je sicer že leta 2006 prišel Ben Bernanke, ki se še ni zavedal, kaj vse bo moral storiti pri reševanju finančne krize. Do oktobra leta 2008 je ameriški Fed ključno obrestno mero znižal do enega odstotka. Angleška, kitajska, kanadska, švedska, švicarska in evropska centralna banka so, v usklajenih akcijah, nižale obrestne mere z namenom spodbuditi okrevanje svetovnega gospodarstva. Ampak zaradi obsega škode le posegi v višino obrestnih mer niso bili dovolj. Po številnih akcijah, ki niso obrodile sadov, je Fed marca 2009 pričel s prvimi nakupi dolgoročnih državnih obveznic v višini 500 milijard ameriških dolarjev, kar je predsednik centralne banke Ben Bernanke poimenoval sprostitev kreditnega krča. Želel je, da bi se denar zopet nakopičil v bankah, ki bi lahko ponovno pričele z izdajanjem novih posojil. V želji po prilivanju olja na skoraj povsem ugasli gospodarski ogenj je sledila nova finančna injekcija v višini tisoč milijard ameriških dolarjev, s katerimi je Fed od bank odkupoval dolgoročne državne vrednostne papirje in hipotekarne obveznice. Marec 2009 je zaznamoval odboj finančnih trgov, ki se je izkazal za enega izmed najdaljših v zgodovini, saj se danes, leta 2017, nahajamo na rekordnih vrednostih.

Vednar je Fed od prvega QE (Quantitative Easing) pričakoval več. Po prvotnih načrtih naj bi QE predstavljal dovolj veliko dozo poživila, ki bi pognala kri po žilah zlomljenega ameriškega gospodarstva. A to se ni zgodilo. Gospodarska rast se je pričela zmanjševati in padla pod mejo 2 odstotkov. To je bilo manj od želja Feda ob predstavitvi QE. Večina podjetij še vedno ni odpirala novih delovnih mest, stopnja nezaposlenosti pa je zopet presegla 10 odstotkov aktivnega prebivalstva. Namesto pričakovane inflacije, ki bi se skoraj morala zgoditi, če nekdo preplavi trg z več kot tisoč milijard ameriških dolarjev, se je pojavila grožnja deflacije, ki je lahko za gospodarstvo ravno tako nevarna kot hiperinflacija. Bernanke se je znašel v situaciji, ko je moral prvotni QE preimenovati v QE1, saj je sledilo nadaljevanje v obliki novih finančnih injekcij. Z novo finančno injekcijo QE2 v višini 600 milijard dolarjev je ameriška centralna banka znova poskusila zagnati gospodarstvo. Ampak tudi QE2 ni bil najbolj uspešen, tako da je na vrsto prišel tretji paket pomoči QE3, katerega cilj je bil izboljšati stanje na ameriškem trgu dela. Tretji in zadnji paket je bil uspešen.

ECB na drugi strani je že od samega začetka zaostajala za ameriško centralno banko. Številne neuspešne odločitve ter evropska dolžniška kriza, ki je pod vprašaj postavila prihodnji obstoj EU, so centralno banko, na čelu katere je Italijan Mario Draghi zamenjal Jean-Clauda Tricheta, predstavil tudi evropski QE. ECB je marca 2015 začela odkupovati evropske državne in podjetniške obveznice, program pa je v teku še danes. Podobnih ukrepov sta se že pred ECB lotili tudi japonska ter angleška centralna banka.

»In my experience, there’s no such thing as luck.« — Star Wars Episode IV, Obi-Wan Kenobi.

Več vsebin avtorja

Vsi članki avtorja