Kaj pa, če je vse res? - 4. del

Kaj pa, če je vse res? - 4. del

Teorije (zarote), ki zadnjo finančno krizo prikažejo v popolnoma drugačni luči.

1. Del - Kaj pa če je vse res? - 30 let lobiranja in deregulacij
2. Del - Kaj pa če je vse res? - Neobstoječe meje moralnega hazarda
3. Del - Kaj pa če je vse res? - Obdobje streznitve
4. Del - Kaj pa če je vse res? - Kje smo danes

Kje smo danes

Iz prakse je znano, da obdobjem nadpovprečne rasti sledijo obdobja normalizacije. Veliko ekonomskih komentatorjev je prepričanih, da je sedaj čas za normalizacijo, in če pogledamo makroekonomske kazalce, se z njimi strinjamo. Po več letih počasne rasti se je rast svetovnega gospodarstva v letu 2017 močno okrepila. Problematična ostaja le še inflacija, ki je trenutno ena izmed ključnih za normalizacijo monetarnih politik pomembnejših centralnih bank. Od leta 2007 je bila realna gospodarska rast območja evra 0,3 odstotka, ZDA pa 5 odstotkov, kar je daleč od povprečne realne rasti v višini 1,5 odstotka - 2 odstotka, ki smo ji bili priča v letih pred krizo. Skladno s tem se gibljejo tudi razmere na trgu dela. In na dogajanje v svetu nismo imuni niti v Sloveniji, saj je bila realna rast plač (z upoštevanjem inflacije) v zadnjih 9 letih manj kot 10-odstotna.

Svetovna zadolženost se je, kot posledica ukrepov centralnih bank ter počasne gospodarske rasti, zvišala na rekordno raven, na 327 odstotkov BDP. Višina svetovnega dolga, izražena v denarju, je v prvem četrtletju 2017 presegla 217 tisoč milijard (oz. 217.000.000.000.000) ameriških dolarjev. Podatek zajema tako javni, kot tudi zasebni dolg. Kot pravijo analitiki IMF, previsok delež zasebnega dolga kaže na to, da se zopet podcenjuje negativne posledice, ki jih lahko situacija prinese s seboj. Poudarjajo pa, da ni določene zgornje meje dolga, pri kateri je finančna kriza neizogibna.

Vse skupaj (predvsem zadolženost) predstavlja veliko oviro za pomembnejše centralne banke pri njihovem cilju vrnitve monetarne politike na normalno raven. Čeprav je Fed v letu 2017 pričel z višanjem ključne obrestne mere, se to izvaja s polžjo hitrostjo. Tako so septembra letos končno napovedali, da bodo krizni program QE z oktobrom prestavili v vzvratno. ECB, ki je pri svojih ukrepih že skoraj tradicionalno zaostajala za ameriško centralno banko, bo svoj program QE izvajala še v letu 2018, začetek normalizacije obrestnih mer pa se pričakuje šele v zadnjem četrtletju 2018.

Kar se je za vlagatelje na borzah izkazalo za odlično, je rast cen delnic, ki smo ji priča z nekaj manjšimi presledki. Ameriški indeks S&P 500 je od najnižje vrednosti 666 točk 6. marca 2009 zrasel za skoraj 400 odstotkov in se nahaja pri 2.550 točkah. Rekordom smo bili priča tudi na drugih trgih in kljub opozorilom analitikov, da je tako močna rast nevzdržna, vlagatelji pričakujejo, da bo ta še trajala. To je sicer slišati nekoliko nevsakdanje, a gospodarski kazalci dejansko podpirajo tezo, da trenutno skorajda ni dejavnikov, ki bi lahko ustavile borzni zagon. Razen če se zopet vrnemo k profesorju Shillerju, ki je pred več kot 10 leti uspešno predvidel finančno krizo. V svojem prispevku na spletni strani Project Syndicate zagovarja stališče, da trenutno stanje na trgih spominja na obdobja pred daljšimi krizami. Svojo tezo podpre tudi s kazalci in s podatkom o nihajnosti, ki je bila v letu pred krizo na nadpovprečno nizki ravni.

Številni laiki izpostavljajo tudi stanje na trgu BTO-jev (Bespoke Tranche Opportunity), ki so pravzaprav CDO-ji. Skepsa izvira iz dejstva, da gre za vrednostne papirje, ki so največ prispevali k nastanku zadnje finančne krize. A če pogledamo iz objektivnega vidika, razlika med dogajanjem danes in dogajanjem leta 2007 je v tem, da se vlagatelji danes bolj zavedajo tveganj, ki jih prevzamejo, finančne ustanove pa poskrbijo za boljšo regulacijo ter nadzor nad temi tveganji. V teoriji s CDO-ji ni čisto nič narobe, saj sledijo vsem zakonitostim trga in pravilom razpršitve. Kar je pripeljalo do stanja, ki smo mu bili priča v letih pred krizo, je bilo pomanjkanje zavedanja ter varovalk, ki bi omejile vpliv moralnega hazarda.

Veliko sprememb smo doživeli tudi na področju finančnega svetovanja, saj se pravila »igre« stalno spreminjajo, in je stranka sedaj na prvem mestu (spremenjena zakonodaja v skladu z MiFID II). Svetovalci tako morajo skrbeti za stroškovno učinkovitost, disciplino, izobraževanje in najpomembnejše – ustrezno strukturo naložbenih portfeljev, prilagojeno tveganju, ki ga je posameznik pripravljen sprejeti. Cilj ni več nadpovprečni donos, ampak ustrezen portfelj, ki poskrbi za stabilno gibanje tudi v negotovih časih. Pri sestavi portfelja je vedno potrebno upoštevati pravila za uspešno investiranje, ki pravijo, da se za jedro portfelja izbere globalni sklad, okoli katerega lahko potem dodajamo druge, ožje usmerjene sklade, da izkoristimo potenciale posameznih trgov. Del portfelja moramo istočasno izpostaviti tudi alternativnim naložbam, da poskrbimo za ustrezno razpršitev tveganja, saj če se spomnite zadnje finančne krize, ni bilo pomembno, v katero regijo ste investirali, v rdečem so se nahajali vsi trgi. Pod alternativne naložbe spadajo nepremičnine, fizične surovine, skladi zasebnega kapitala oz. vse naložbe, ki niso povezane z dogajanjem na splošnih borznih trgih in posledično tudi niso tako močno podvržene psihologiji vlagateljev. Zato so te naložbe v zadnjih letih postali nujni del naložbenih portfeljev.

Še najboljša poteza je, če se po nasvet obrnete na neodvisnega finančnega svetovalca oziroma izkušenega posameznika, kateremu zaupate. In ne pozabite: na trgu lahko ostanejo le tisti, ki imajo visoka moralna načela in vas uspešno pripeljejo tudi čez najbolj razburkane vode. In najpomembneje, pomagali vam bodo izkoristiti trenutni potencial trgov.

Vzajemci smo na trgu že skoraj 17 let!

»Vzajemci ne grizejo!« - Myhajlo Todurov

Priporoči članek prijatelju