Grška leva opozicijska stranka Siriza, ki je trenutno po javnomnenjskih anketah najbolj priljubljena v državi, se za rešitev dolžniške krize zavzema za posebno evropsko konferenco, na kateri naj bi državi po zgledu Nemčije po drugi svetovni vojni odpisali pomemben del dolga. Prepričani so, da bi morala Grčija zdaj vse svoje sile usmeriti v rast.
Poslanka Sirize Rena Duru je tujim novinarjem predstavila znano stališče stranke, da so recepti trojke predstavnikov Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada za Grčijo pogubni, njihovi letni stroški pa naj bi že presegali nemške reparacije po drugi svetovni vojni. Povedala je, da so ukrepi vodili v recesijo in poglabljanje revščine, ne pa v vzdržnost javnega dolga.
Javni dolg se je dejansko zvišal
Medtem ko naj bi bil bruto domači proizvod (BDP) ob koncu leta že za petino nižji kot 2008, medtem ko je brezposelnost poletela v višave in bi lahko dosegla celo 33 odstotkov aktivnega prebivalstva, se je javni dolg dejansko zvišal s 129 odstotkov BDP na predvidenih 177 odstotkov BDP letos.
V Sirizi zato rešitev grške dolžniške krize ne vidijo v programu, ki ga po njihovem mnenju branijo talibani varčevanja v Berlinu in Bruslju, temveč v evropski konferenci o grškem dolgu.
Na njej naj bi po vzoru londonskega dogovora o nemškem zunanjem dolgu iz leta 1953 državi odpisali pomemben del nominalnega dolga in preostanek reprogramirali, tako da bo Grčija lahko začela glavnico odplačevati šele po obnovi rasti.
V Sirizi jih čudi, da Nemčija vztraja na strogih zahtevah do Grčije, ko pa so ji njeni upniki po drugi svetovni vojni na drugačen način omogočili, da se postavi na noge.
V stranki priznavajo, da ima Grčija kronični fiskalni problem, ki se skriva v veliki strukturni vrzeli med javnofinančnimi prihodki in odhodki. To pripisujejo sistemsko povsem neučinkovitemu davčnemu sistemu, ki je pisan na kožo grški politični oligarhiji.
Korenita preobrazba davčnega sistema eden osrednjih predlogov
Zato je korenita preobrazba davčnega sistema eden njihovih osrednjih reformnih predlogov. Poleg tega bi v Sirizi izpeljali ambiciozne strukturne reforme, ki bi premešale politično, institucionalno in socialno ureditev države z bojem proti vseprisotni korupciji, pregonom davčnih utaj, reformo nedelujočega javnega sektorja in s prelomom s klientelizmom, nepotizmom ter oligarhično sprego med politiko, gospodarstvom in mediji.
Povrh vsega se jim zdi ključna prenova proizvodne sposobnosti države in prestrukturiranje gospodarstva stran od uvozne odvisnosti k izvozu in ustvarjanju nove vrednosti.
Durujeva sicer zagotavlja, da je Siriza proevropska in ne skrajna levica. Stranka se tako ne zavzema za izstop iz območja evra in vrnitev k drahmi.
Še bolj uničujočo kritiko ukrepov po nareku trojke sta podala predsednika obeh največjih sindikalnih združenj v Grčiji.
Prvi mož sindikatov zasebnega zasebnega sektorja GSEE Joanis Panagopulos je opozoril, da Grčija postaja evropska prvakinja v brezposelnosti, recesija pa bo letos in prihodnje leto precej globlja od prvotnih napovedi. Letos naj bi se BDP po njegovi oceni skrčil za skoraj sedem odstotkov, prihodnje leto pa še za pet odstotkov.
V Grčiji je po njegovih besedah v zadnjih letih ob izvajanju ukrepov prišlo do kršitve ustave in delovnopravne zakonodaje ter do nespoštovanja mednarodnih konvencij, zato sindikati tožijo državo na več frontah. Panagopulos pravi, da v Grčiji ni več socialnega dialoga in kolektivnih pogajanj, zasebni sektor pa je pod težo nesmiselnega varčevanja izgubil 700.000 delovnih mest.
Cikrikas: grški javni sektor sploh ni tako obsežen
Predsednik Adedya Kostas Cikrikas pa je zatrdil, da grški javni sektor sploh ni tako obsežen, kot se govori. Postregel je s podatkom, da naj bi se število zaposlenih v zadnjih letih zmanjšalo za preko 300.000 na 650.000, tako da je sedaj pod povprečjem unije. Tudi plače naj bi bile le še na tretjini ravni v razvitih državah.
Oba sta napovedala nadaljevanje stavkovnih aktivnosti, ki jih je bilo v zadnjih letih že 36.
Na ulicah Aten je sicer videti dvojno sliko. Medtem ko je v centru mesta ob okrepljeni varnosti čutiti vsaj približno normalen ritem, pa se je v drugih delih mesta razpasel kriminal. Zelo se je zaostril problem odvisnosti, močno pa je naraslo tudi število samomorov.
Ena največjih groženj grški družbi pa je skrajna desnica v obliki stranke Zlata zora. Ta je sedaj že tretja najbolj priljubljena stranka, njeni predstavniki pa po Atenah izvajajo nepredstavljivo nasilne akcije, uperjene predvsem proti priseljencem.
Javna skrivnost je, da stranka uživa kritje s strani določenih predstavnikov vojske in policije, kljub javnim obsodbam pa se ji navzlic neonacistični ideologiji dovoljuje delovanje.
Medtem ko v vladi menijo, da gre sicer za nevaren pojav, ki pa bo z izboljšanjem razmer sčasoma izginili, so v Sirizi in sindikatih bolj zaskrbljeni, še posebej zaradi stalne rasti podpore Zlati zori med ljudmi.
Grška zgodba je sicer zelo kompleksna, slišijo pa se tudi glasovi, da se grška politika in družba dejansko še nista prav nič spremenili in nadaljujeta s praksami, ki so državo pahnile v krizo. Tudi ukrepi naj bi bili za zdaj le na papirju, implementacija pa je velika skrb. Korupcija, nedelujoča in prenapihnjena državna uprava in javni sektor, odsotnost reda in nadzora naj bi bili tako še naprej splošen pojav, nadaljnje reševanje države pa predvsem predmet političnih računic na evropski ravni.
