Vlada, enako tudi Banka Slovenije, zagotavlja, da Slovenija ne potrebuje finančne pomoči. Smo se resnično sposobni iz krize rešiti sami? O tem smo se pogovarjali s Simonom Mastnakom iz Massetconsultinga.
Vlada, tako kot tudi Banka Slovenija, zagotavljata, da Slovenija ne potrebuje finančne pomoči. Smo se resnično sposobni iz krize rešiti sami ali se strinjate z izjavo Egona Zakrajška, ki je izjavil, da je "možnost, da Sloveniji uspe brez mednarodne pomoči, praktično nična"?
Slovenija je po večini statičnih kazalnikov, ki jih običajno uporabljamo za primerjavo zadolženosti gospodarstev v bistveno boljšem položaju od velike večine evropskih gospodarstev - imamo denimo kar polovico nižjo zadolženost v primerjavi z BDP - celo od Nemčije.
Kljub temu, pa je med vlagatelji le malo zanimanja za nakup naših državnih obveznic, zaradi česar se zahtevana donosnost že nekaj časa giblje okoli sedem odstotkov. Država je zadnjo obveznico denimo izdala marca 2011, od takrat pa financira državni proračun s pomočjo kratkoročnega zadolževanja ter s porabo bančnih depozitov, s katerimi je prejšnja vlada želela pomagati domačim bankam. Neuspeh države pri zadnji prodaji kratkoročnih zapisov, v katerih je želela zbrati 250 milijonov evrov pomeni zadnji v vrsti jasnih signalov, da se dostop slovenske države do finančnih trgov zelo hitro zapira.
Izdaja obveznic v ameriških dolarjih je tako poskus, da se približamo vlagateljem izven EU, a bo naloga prepričati vlagatelje, da kupijo obveznice države z bonitetno oceno le dve stopnji nad »junk« sila zahtevna, pri čemer zahtevane donosnosti bistveno ne bodo odstopale od obveznic izdanih v evru.
Bankrot ameriške banke Lehman Brothers, ki velja za katalizatorja svetovne finančne krize, se je denimo zgodil 15. septembra 2008. Kljub temu, da je Slovenija doživela enega najhujših padcev BDP (-8,1%) v letu 2009 pa so bili prvi pravi protikrizni ukrepi sprejeti šele maja 2012, pa še ti so se dotikali zgolj ukrepov, ki naj bi kratkoročno izboljšali javne finance. Reform pokojninskega sistema, reševanja bančnega sistema preko slabe banke, spremeb delovne zakonodaje in vseh ostalih ukrepov se v nasprotju z veliko večino evropskih držav do sedaj še nismo resno lotili.
V vmesnem času (2009-2011) smo iz proračuna porabljali vse več, medtem ko se je vanj stekalo približno enako denarja kot pred krizo. Razliko so pokrivali vlagatelji v naše obveznice, ki so tako omogočali, da kljub finančni krizi, v Sloveniji del prebivalstva (zaposleni v javnem sektorju, podjetja odvisna od javnih naročil in podobni) živi, kot da se zunaj ne dogaja nič posebnega. S svojim nezanimanjem za slovenske obveznice nam vlagatelji zelo jasno sporočajo, da našega lagodja ne mislijo več financirati.
Državljani vse pogosteje dobivamo občutek, da je vladi pomembnejše lastno politično preživetje in nadaljno obvladovanje gospodarskih struktur, kot pa gospodarsko preživetje države s pomočjo evropske pomoči. Ali vlada zaradi lastnih interesov deluje na škodo državljanov?
Pri političnih strankah osebno pogrešam predvsem več pripravljenosti za sodelovanje in sklepanje kompromisov v skupno dobro. Seveda je razumljivo, da imajo politične stranke različne poglede in razmišljanja in prav je da jih zagovarjajo. Vendar pa bi morale stranke storiti več, da bi v Sloveniji obstajal konsenz o nekaterih ključnih razvojnih temah, ki bi dajale osnovne usmeritve tej državi ne glede na to, katera stranka ji trenutno vlada.
Denimo pred smo imeli v Sloveniji skupen cilj, da se želimo priključiti EU in kasneje evro-območju. Ker smo bili pri tem enotni, smo bili prva tranzicijska država, ki je izpolnila Maastrichtke kriterije in se priključila evru. Nekaj podobnega potrebujemo tudi sedaj. Torej nekakšen strateški načrt o Sloveniji 2.0. Sloveniji, ki bo dosegala kar najvišjo gospodarsko rast, brez dodatnega zadolževanja ali inflacije. Takšna Slovenija bo morala pritegniti naložbe, ki bodo omogočale višje plače zaposlenim; posledično pa bo država lahko izboljšala standarde socialnega varstva. Zame je to pravi nacionalni interes. Ne pa lastništvo državno lastništvo v polovici domačih podjetij, od katerega navadni davkoplačevalci v času konjukture nimamo prav ničesar, v času krize pa smo prvi in zadnji, ki moramo s svojim denarjem popravljati napake pri vodenju in upravljanju takšnih podjetij.
Ali ne bi bilo vodenje Slovenije v krizi uspešnejše pod taktirko zunanjih strokovnjakov, ki niso deležni neposrednih lobističnih pritiskov, kakršnih so najverjetneje deležni domači politiki?
Zagotovo bi bilo učinkoviteje. Podobno bi sicer lahko trdili tudi za uvedbo kraljevine ali pa vzpostavitev avtoritarne diktatore, v kateri smo živeli po drugi svetovni vojni. Ampak vse omenjene oblike so v neposrednem nasprotju z načeli, na katerih je nastala samostojna država Slovenija.
Tehnična vlada je tako v vsaki demokraciji skrajen ukrep. V Sloveniji je možno, da bo uvedba takšne vlade povezana s pridobitvijo pomoči mednarodnih institucij (če bomo zanjo kakopak zaprosili). Glavna prednost takšne vlade je predvsem v tem, da ima jasno postavljene cilje mandata, ki jih mora izpeljati in se pri tem ne ozira na želje in težave opozicije, sindikatov in volivcev. Če bo do uvedbe takšne vlade že prišlo, iskreno upam, da se bomo iz izkušnje dovolj naučili, da bo to prvič in zadnjič, da bomo potrebovali takšno obliko vlade.
Domače banke vse težje prihajajo do novega kapitala, tako s strani domačih lastnikov kot tudi preko vse težjega zadolževanja v tujini. Na drugi strani kreditno sposobna podjetja kreditov pogosto ne potrebujejo ali še vedno odplačujejo obstoječe, kreditno nespososobna podjetja pa do njih ne morejo. Kaj torej lahko reši slaba banka, katero vlada predstavlja kot rešilno bilko bančnega sistema?
Banke bodo v zameno za slabe terjatve prejele obveznice z državno garancijo. Njihova bilanca bo tako postala precej preprostejša. Ob morebitni prodaji bank, bodo tako potencialni kupci lahko natančno vedeli, kaj kupujejo. Trenutno je namreč vrednotenje bank praktično nemogoče, saj je vrednost slabih posojil težko oceniti. O tem priča tudi cena delnic NKBM na borzi, dokapitalizacijska cena delnic Abanke, ki dosegajo le okoli 20% knjigovodske vrednosti. Vse to pa kaže, da vlagatelji menijo, da obstaja velika razlika med knjigovodsko in tržno vrednostjo postavk v bančnih bilancah.
Ukrep tudi pomeni, da se bo bankam zmanjšala tvegana aktiva, ki jo bo nadomestila visoko kakovostna (državne obveznice). Ker se kapitalskka ustreznost meri glede na tveganju prilagojeno aktivo, bo to zmanjšalo zahteve po kapitalu bank, sprostile se bodo tudi rezervacije, ki so jih bank oblikovale za primer izgub iz slabih posojil.
Pri celotnem postopku je ključen proces vrednotenja slabih terjatev bank. Če bo ta pokazal, da je tržna vrednost terjatev precej nižja od knjigovodskih vrednosti, bo banke po izvzemu slabih terjatev, potrebno še dodatno dokapitalizirati.
Ali lahko zgolj sprejetje kriznih ukrepov, brez evropske finančne pomoči, zniža ceno zadolževanja Slovenije na dolgoročno vzdržne nivoje? Bi s tem dejansko postali zanimivi za tuje vlagatelje?
Samo sprejetje ne, njihovo izvajanje pa zanesljivo da. Če bo vladi torej uspelo izravnati proračunski primanjkljaj, sprejeti reforme, ki bodo zagotavljale dolgoročno konkurenčnost gospodarstva in dolgoročno uravnoteženost javnih financ sem prepričan, da bodo vlagatelji ponovno pripravljeni kupovati slovenske obveznice po cenah, ki bodo odražale našo raven zadolženosti.
V paketu nujno potrebnih reform sodita predvsem korenita sprememba trga dela in pokojninska reforma. Vendar, ali sta obe sploh možni brez predhodne spremembe referendumske ureditve? Vse več ljudi se namreč strinja z izjavo Iva Boscarola, ki je dejal, da državi vladajo sindikati. Kakšno sporočilo na ta način država pošilja na mednarodne finančne trge?
Vloga sindikatov je v celotnem demokratičnem procesu problematična predvsem zato, ker dajejo izključno prednost katkoročnim interesom svojih članov, pred dolgoročnim razvojem države. Podobno je denimo veljalo za Nemčijo pred desetletjem, ko je ta veljala za industrijski muzej, v katerem so se zaposleni oklepali pregovorno visokih plač, podjetja pa so počasi, a vztrajno izgubljala konkurenčni boj na svojih trgih. Prelom se je zgodil pod vodstvom prejšnjega kanclerja Schroederja, ki je z močno podporo sindikatov uspel narediti trg dela bolj fleksibilen. Zaposleni danes v nemškem gospodarstvu relativno tesno delijo usoodo svojih delodajalcev – v dobrem in slabem.
Pri nas so ta spoznanja še pred nami. Sindikati trenutno na vse pretege varujejo obstoječa delovna mesta (in s tem svoje članarine). Če želimo v Sloveniji doseči višje plače, pot do njih zanesljivo ne vodi skozi sindikalne proteste, ki na štiri leta prinesejo 10 evrov višje minimalne plače; pač pa preko privabljanja domačih in tujih naložb, s katerimi bodo zgrajene tovarne, ustanovljena podjetja ki bodo ustvarjali izdelke/storitve z visoko dodano vrednostjo, ter tako omogočale tudi višje plače zaposlenim.
V območju evra so bili storjeni začetni koraki k vzpostavitvi stalnega mehanizma za zaščito evra (ESM) in bančni uniji. Ali bančna unija in vzpostavitev enotnega mehanizma za nadzor nad vsemi šest tisoč bankami pod vodstvom ECB prinaša stabilnejši bančni sistem, ki bo bolj odporen na šoke?
Če države želijo dolgoročno obdržati evro je edini način, da dosežejo večjo integracijo vključenih ekonomij. Države, ki prispevajo večino pomoči (predvsem Nemčija) v zameno za nadaljnje tranše pomoči zahtevajo več nadzora nad dogajanjem v celotnem evro območju. To velja predvsem za področje zadolževanja držav (z uveljavljanjem tako imenovane fiksalne unije) ter bančno področje (z vzpostavitvijo bančne unije). S tem želijo preprečiti, da bodo države v težavah po prejetju pomoči ponovno zašle v stare vzorce obnašanja in bodo čez nekaj let ponovno potrebovale pomoč. Ali bo to pomenilo tudi boljši nadzor v prihodnje, pa bo pokazal predvsem čas.
Ali bi pomoč iz stalnega sklada (ESM) pomenila dobro rešitve za Slovenijo? Bi lahko ESM, ob sprejetih vladnih reformah, dokapitaliziral slovenske banke, brez tega, da bi ta dolg padel na pleča državljanov in proračuna?
Po tem scenariju bi država ne bila več večinski lastnik domačih bank. Ali ni to, glede na slabo vodenje, pravzaprav v interesu slovenske javnosti?
Mislim da opcija, da bi ESM postal lastnik slovenskih bank ni realna. Če bo vlada zaprosila za pomoč, bo ESM zagotovil del posojil, s katerim bo država nato izvedla dokapitalizacijo bank. Če do tega pride, bo zelo verjetno postopek potekal najprej preko stres testov in ugotavljanja potrebnega zneska, nato pa bo pomoč prihajala v tanšah, odvisno od sprejema nekaterih reform, ki jih bo EU zahtevala kot pogoj za dodelitev pomoči.
Kot zanimiva opcija pri tem se kažejo tudi napovedani novi ukrepi ECB z odkupi državnih obveznic, ki pa bo prav tako pogojena z nekaterimi reformami. ECB bo namreč po napovedih odkupovala državne obveznice držav, ki bodo za to zaprosile in ki bodo izpolnile nekatere pogoje (sprejem reform). Na ta način bi se zahtevana donosnost slovenskih obveznic znižala in bi denar lahko ponovno pridobili preko finančnih trgov in ne bi potrebovali sredstev iz ESM.
Kolikšen del dolga za sanacijo bank bo padel na pleča davkoplačevalcev bo odvisno predvsem od uspešnosti upravljanja s slabimi terjatvami, ki bodo umeščene v tako imenovano slabo banko. Upam pa, da so nas izkušnje iz finančne krize naučile, da lastništvo podjetij (ali bank) prinašajo pravice, pa tudi tveganja. Ne samo država, tudi siceršnja lastniška struktura večjih slovenskih podjetij ni naravnana tako, da bi imela podjetja v svojih lastnikih zaveznike, ki bodo z dokapitalizacijami podprli razvoj družb, ter jim v skrajnih trenutkih tudi pomagali preživeti. Nova privatizacija je tako nujen pogoj za Slovenijo 2.0.
Evropa se je znašla v situaciji, katero bi lahko ponazorili z metaforo kavelj 22 (»Catch 22«). Nujno potrebno izboljšanje gospodarske rasti evro območja bo zvišalo vrednost evra, kar pa bo znižalo konkurečnost izvoza iz evro območja na globalne trge. Ali obstaja celostna rešitev, ki bi pripeljala do stabilizacije in vzdržne gospodarske rasti evro območja?
Težava evro območja je, da je to izrazito nehomogeno. Tako je bilo sicer v celotni njegovi zgodovini, sedanja kriza pa je razlike med državami še potencirala. Najlepše lahko to ponazorimo s podatkom, da imajo grške 10 letne obveznice več kot 18 odstotnih točk višjo obrestno mero od nemških. Medtem ko se del kontinenta šibi pod težo protikriznih ukrepov, drug del dosega (sicer skromno) rast in živi povsem brez večjih odrekanj.
Vrednost evra je vzdržala na relativno visokih ravneh (proti dolarju), kljub vsem težavam zaradi močnega povpraševanja po blagu in obveznicah »zdravih« EU ekonomij (predvsem Nemčije). Razlike v razvitosti (oziroma v produktivnosti) gospodarstev EU pa vplivajo tudi na različen pogld na vrednost evra. Ko so bile pred pol leta zelo žive razprave o posledicah popolnega razpada evra so bile denimo ocene, da bi Grčija po prehodu na lastno valuto to devalvirala za okoli 60%, medtem ko bi bila vrednost nemške marke bisteno višja od vrednosti ob vstopu v evro. To pomeni, da je sedanj vrednost evra hkrati dovolj nizka, da so nemška podjetja konkurenčna na svetovnem trgu in previsoka, da bi grška podjetja lahko izvažala.
Ob izhodu iz krize pa bodo ključno na vrednost valut vplivali ukrepi centralnih bank. Zaradi zelo velike količine denarja, ki ga imajo banke shranjenega pri njih in ki bi se ob izboljšanju gospodarskih razmer hitro lahko prelil v gospodarstvo in povzoročil inflacijo, je za pričakovati, da se bodo obrestne mere v hitro zvišale, da to preprečijo. Tista CB, ki bo hitreje dvigovala obrestne mere, bo bolj pomagala vrednosti svoje vlaute.
Kako pomembna je za rešitev evro krize fiskalna unija?
Ključna. V Nemčiji imajo naslednje leto volitve. Ankete javnega mnenja kažejo, da je podpora nadaljnji pomoči EU državam v težavah vse nižja. Kanclerka Merklova je za odobritev zadnjih tranš pomoči potrebovala celo opozicijske glasove. Nemški volivci zahtevajo več kontrole nad tem, kaj se dogaja v posameznih EU državah, saj bodo le tako lahko prepričani, da ne bodo postali bankomat za celotno evro območje.
Vse te rešitve kažejo usmeritev Euro območja v smeri večje integracije s skupno monetarno, fiskalno politiko, skupni nadzorrom nad bankami, izdanimi evroobveznicami ter različnimi mehanizmi za reševanje težav, ki bodo nastale v prihodnje. Edino vprašanje prri tem je, ali bodo vse sedanje članice ostale članic tudi tega novega kluba. Takšno zbliževanje namreč zahteva, da so države v relativno podobnih ekonomskih položajih, kar pa trenutno v Evro območju nikakor ne drži.
