Trikrat višji dolg slabih terjatev v BDP kot ZDA na vrhu finančne krize in negativne obrestne mere prinašata novo obdobje gospodarske in politične negotovosti EU.
Italija je četrto največje evropsko gospodarstvo in eno od najšibkejših. javni dolg znaša 135% BDP, nezaposlenost pa je druga najvišja za Grčijo. Pretirana regulacija in nizka produktivnost vsekakor ne prispevata k boljšim obetom gospodarske rasti. A največji problem je stanje bančnega sektorja, saj znesek slabega dolga znaša 360 milijard evrov, ekvivalent petini BDP. Zaskrbljujoč je sledeč podatek: stanje slabega dolga je (gledano sorazmerno glede na višino BDP) trikrat višje kot v ZDA na vrhuncu finančne krize.
Delnice bank od aprila navzdol tudi za polovico
Najboljši scenarij razrešitve problemov bančnega sektorja bo tako pomenil znižanje gospodarske rasti, najslabši scenarij pa predvideva bankrot nekaterih bank, ki so najbolj izpostavljene slabim dolgovom. Odziv trgov je bil seveda silovit. Od aprila so delnice največjih italijanskih bank izgubile tudi do polovice vrednosti, pritiski so se po Brexitu še dodatno povečali.
(Pre)velika izpostavljenost zasebnih vlagateljev v bančne obveznice
Največje težave z solventnostjo imajo v najstarejši banki na svetu Monte dei Paschi di Siena in zelo verjetno ne bo "preživela" bančnega stresnega testa konec julija. Problem italijanskih bank ni predvsem problem velikih institucionalnih vlagateljev, ampak tudi zasebnih vlagateljev. Slednji namreč posedujejo za 200 milijard evrov bančnih obveznic. "Bail in" bi torej zelo prizadel zasebne vlagatelje, kar bi imelo neposreden vpliv na potrošnjo in gospodarsko rast.
Sicer dokaj konzervativna politika italijanskih bank, ki se predvsem ukvarjajo s kreditiranjem prebivalstva in podjetij, precej manj pa z bolj donosnimi trgovalnimi aktivnostmi, predstavlja dodatno breme za dobičkonosnost v obdobju rekordno nizkih obrestnih mer.
Padec referenduma bi pomenil politično krizo Italije in posledično EU
Poleg bančnih težav se Italija sooča še z potencialno politično nestabilnostjo, saj se približuje referendum o ustavnih reformah. Če referendum ne bo potrdil potrebnih sprememb je italijanski predsednik vlade Remzi napovedal svoj odstop, kar bi Italijo lahko pahnilo v novo politično krizo, ki bi po Brexitu pomenila nov udarec politični stabilnosti Evropske unije.
Kaj to pomeni za investitorje?
Nič novega, kar ne bi že predvidevali v naših naložbenih priporočilih. Gre predvsem za potrditev naših naložbenih smernic, ki že nekaj časa govorijo o (pred meseci) potrebnem umiku iz delnic, predvsem evropskih in seveda primarno bančnih. Žal ne obveznice ne denarna sredstva ne prinašajo nujno potrebnih alternativ, katere iščemo primarno v stvarnih naložbah z nizko korelacijo s kapitalskimi trgi.
