Zvišana volatilnost, ki je prisotna na kapitalskih trgih od sredine poletja, ima epicenter (ali vsaj enega od njih) na Kitajskem.
Ohlajanje drugega največjega svetovnega gospodarstva je že dalj časa trajajoča skrb, a poletni meseci so dali vlagateljem na znanje, da so se razmere (morda) poslabšale. Začelo se je s pokom borznega balončka na lokalni borzi, ki so mu sledili bolj in manj konvencionalni prijemi zajezitve padcev (kot na primer aretacije zaradi domnevnega širjenja negativnih novic). Avgusta je nato prišlo še do devalvacije juana za dva odstotka. Ekonomist Eichengreen meni, da je šlo za tipično napačno politiko menjalnega tečaja. Če so želeli s pocenitvijo domače valute dvigniti mednarodno konkurenčnost domačih podjetij, potem je bila dvoodstotna devalvacija preblaga. Izvoznikom – v glavnem gre za proizvodna podjetja – namreč konkurenčnost pada hitreje zaradi rasti stroškov plač, ki znaša okoli deset odstotkov letno. Če pa oblasti nameravajo pomagati gospodarstvu s postopno devalvacijo, bodo posledice še toliko slabše. Vlagatelji, ki pričakujejo slabitev valute, bodo še intenzivirali odliv kapitala s Kitajske, kar bo povzročilo zaostrovanje razmer v finančnem sistemu in upad investicij.
A celotni zaplet bi lahko bil zgolj posledica nespretnega tempiranja in komunikacije ukrepov. Nastanek borznega balončka so brez dvoma povzročili tudi državni mediji z nagovarjanjem prebivalstva, naj vlagajo v delnice. A naslovnice so močno spominjale na nagovore bivšega ameriškega predsednika Busha, naj ljudje posedujejo nepremičnine, posledice česar je leta 2008 občutil ves svet. V nasprotju z ZDA padec kitajske borze gospodinjstvom ne bo povzročil toliko preglavic (po oceni podjetja Vanguard delnice predstavljajo le devet odstotkov premoženja kitajskih gospodinjstev). Tudi poskusi omilitve poka balončka za razviti svet niso bili tako »originalni«. In sama devalvacija; do nje je prišlo, ker je centralna banka spremenila izračun dnevnega menjalnega tečaja. Z novo metodo so želeli valuto bolj izpostaviti tržnim zakonitostim, k čemur Kitajsko že dolgo pozivajo mednarodne inštitucije. Padec vrednosti juana se je zgodil, ker so k temu težili tržni pritiski, po mnenju mnogih je namreč kitajska valuta še vedno precenjena.
Nas torej lahko dogajanje na Kitajskem upravičeno skrbi? Proizvodni in izvozni sektor na Kitajskem se brez dvoma ohlajata, a hkrati so razmere v storitvenem sektorju zadovoljive. Oblasti učinkovito sporočajo namero o tranziciji od proizvodno-izvoznega k storitveno-potrošniškemu gospodarstvu. Bolj malo pa je znanega, kakšne posledice lahko pričakujemo. V tolažbo so nam »obrambni« mehanizmi, s katerimi razpolaga Peking: presežek na tekočem računu plačilne bilance, obsežne mednarodne rezerve ter obstoj kontrol nad kapitalskimi tokovi. Morda bi se morali raje vprašati, ali imajo države, ki so pomembno odvisne od kitajske proizvodnje, ustrezne rezervne načrte?
