Sodišče v Hongkongu je odredilo, da mora v stečaj nepremičninska družba China Evergrande Group. Novica je bila med poznavalci Kitajske pričakovana – a sage najverjetneje še ni konec. Kaj pomeni propadanje nekdanje številke ena za kitajski trg nepremičnin in za borze?
Od veličastnih stolpnic do gradov v oblakih
Skočimo na hitro za dobro desetletje nazaj v zgodovino. China Evergrande Group je bila družba, ki je poosebljala vzpon kitajskega gospodarstva in zbujala pričakovanje, da se obetajo državi rožnati časi. Družba, sicer ustanovljena z imenom Hongdo že leta 1996, je jezdila na valu urbanizacije in razraščanja kitajskega srednjega razreda. Leta 2009 je začela kotirati na borzi v Hongkongu in takoj zbrala za več kot 700 milijonov dolarjev kapitala. Do srede prejšnjega desetletja je potem vrtoglavo rastla in imela na vrhuncu moči v lasti neverjetnih 565 milijonov kvadratnih metrov zazidalnih površin in nepremičnin, ki jih je gradila in ponujala višjemu in višjemu srednjemu razredu v vseh najpomembnejših kitajskih mestih. Leta 2018 so jo imeli za največ vredno nepremičninsko družbo na svetu.
Potem je počil nepremičninski balon, iz omar so začeli padati okostnjaki. Evergrande se je za rast in širjenje v druge sektorje gospodarstva (turizem, zavarovalništvo in bančništvo, poljedelsko industrijo, šport ...) močno zadolževal. Ko se je gospodarska rast upočasnila oziroma ustavila, vlada pa je zaostrila primež nad nepremičninskim sektorjem, dolgov ni mogel več plačevati in voz je naglo zdrvel navzdol.
Stečaj, ki bo – za zdaj – spregledan?
Evergrande je že več let, vsaj od 2021, na tleh. Po podatkih, ki jih je sporočila družba sama, znašajo dolgovi več kot 300 milijard dolarjev, ne manjka pa poznavalcev zgodbe, ki menijo, da so v resnici še mnogo višji. Delnica je izgubila od vrha leta 2018 praktično vso vrednost (več kot 95 %) in jasno je, da prihodnosti za Evergrande ni več. A tudi uradno sproženi stečaj še ne pomeni, da se bo zadnji žebelj v krsto zabil takoj in z enim udarcem. Bolj verjetno je, da se bo umiranje na obroke nadaljevalo še nekaj časa.
Zakaj? Ker je Evergrande tako velik, da bi lahko njegov padec sprožil verižno reakcijo in zamajal celotno kitajsko gospodarstvo. Njegova dediščina so milijoni nedokončanih, delno tudi že prodanih stanovanj, kar povzroča nemir tudi med sicer pregovorno zadržanim prebivalstvom, ki si upa le redko dvigniti glas proti tistim nad seboj. Za zdaj se obnaša kitajska vlada kot igralec pokra, ki skrbno skriva svoje karte in čaka na razplet dogodkov. Čeprav je Hongkong od leta 1997 spet pod okriljem Ljudske republike Kitajske, kitajskim (celinskim) sodiščem ni treba upoštevati razsodb hongkonških. In ker ima Evergrande 90 % svojih preostalih sredstev (in nasedlih projektov) na Kitajskem, se za zdaj saga nadaljuje.
Večina odločevalcev v tej zgodbi se namreč obnaša, kot da novica o zapovedanem stečaju iz Hongkonga ni prispela na celino. Oblasti tako recimo brez posebnega pompa spreminjajo nepremičninsko regulativo. Med drugim je spet dovoljenjo kupovanje nepremičnin brez omejitev (prej si prebivalci niso mogli »kopičiti stanovanj« kot naložb), s čimer naj bi premožnejši kupci, ki si lahko privoščijo nakup stanovanja (ali stanovanj), pomagali spraviti s trga več neprodanih nepremičnin. A ker kitajska ekonomija še naprej sopiha in nič ne kaže, da bi prav kmalu spet prišla v nekdanjo obetavno formo, tudi to ni rešitev čez noč. Tako kaže, da se bo nadaljevalo tiho capljanje in iskanje načinov, kako iz Evergranda s pomočjo države potegniti vsaj nekaj denarja in čim manj zamajati vso državo, ko se bo gigant dokončno sesedel.
Rdeči alarm za investitorje
Zgodba ni boleča le za kitajski nepremičninski trg in gospodarstvo, ampak tudi za tuje vlagatelje. V Evergrandovi zgodbi so namreč nasedli tudi številni tuji investitorji, ki so ob pričakovanju kitajskega razcveta podcenili nevarnosti in tudi dejstvo, da je gospodarstvo v največji državi na svetu specifično, saj imajo zadnjo besedo ponavadi nedotakljive oblasti, ne pa izključno kapital.
Tudi zaradi zgodb, kot je Evergrande, zato trenutno stanje na kitajskih borznih trgih ni posebej optimistično. Tudi tisti analitiki, ki sicer vidijo znake, da bi utegnila Kitajska morda že kmalu vsaj delno okrevati, so rezervirani pri priporočilih vlagateljem, naj tam iščejo priložnosti za plemenitenje. Tuji vlagatelji – in Kitajci, ki imajo pod palcem več – so v zadnjih mesecih počeli prav nasprotno. Iz države je denar kljub omejitvam in ukrepom bank močno odtekal. Po podatkih Bloomberga je Kitajska doživela rekordnih šest zaporednih mesecev odlivov, samo januarja 2024 pa se je iz celinske Kitajske drugam preselilo za 2 milijardi dolarjev kapitala. Negativno razpoloženje se kaže tudi v glavnem kazalniku kitajskega borznega trga, indexu Shanghai Composite Index. Ta je ob koncu januarja padel na najnižjo vrednost po letu 2019.
Zaupanje v kitajske trge je torej zaradi tveganj in negotovosti, ne le ekonomskih, ampak tudi političnih, še vedno zelo krhko.
