Ko se največja in najvplivnejša banka na Wall Streetu vmeša v delovanje tako nestabilne države, kot je Libija, lahko pričakujemo le eno. Kaos.
Leta 2008, nekaj let po tem, ko se je Libija odpovedala jedrskemu in kemičnemu orožju, se je stanje v državi močno poslabšalo. Infrastruktura je bila vedno bolj dotrajana, restavracije obubožane, vsepovsod pa so bile prisotne slike Gadafija. V glavnem mestu, Tripoli, ki leži na robu Sahare, je prevladoval diktatorski režim, terorizem pa se je močno razširil. Država pa je imela eno pomembno prednost, in sicer milijarde dolarjev vredna naftna nahajališča.
Zaradi tega so pomembnejše investicijske banke veliko pozornosti usmerile v prodor na libijski trg. Slab trenutek, nepoznavanje naložb ter pohlep prodajalcev so bili odgovorni za ogromne izgube, ki jih je utrpela Libija. Država je sicer poskušala odškodnino dobiti na sodiščih, vendar za zdaj še brez uspeha.
Od vajenca do številke ena v največji investicijski banki
Youssef Kabbaj, trgovec z vrednostnimi papirji iz Goldman Sachsa, s sedežem podjetja v Londonu, je bil eden redkih, ki je lahkov tistih časih zares užival v lepotah Libijskega glavnega mesta. Bil je zelo očaran nad ruševinami v stari mestni četrti Tripolija, saj ga je mesto spominjalo na rodni Maroko. Mesto je imelo samo en hotel, katerega gost je bil pogosto tudi Youssef. Imel je ravne črne lase, okrogla lica, in simpatičen nasmeh. Tekoče je govoril angleško, francosko in arabsko, kot ugleden finančnik pa ni imel težav niti z razumevanjem mednarodnih financ.
Gadafi je ravno takrat prvič po dveh desetletjih začel sodelovati z Zahodom. Sankcije so bile umaknjene, tako da je bilo za 60 milijard dolarjev nafte pripravljeno, da se plasira na trg. V ta namen je Gadafi ustanovil premoženjski sklad Libyan Investment Authority (LIA). To je bila priložnost, ki jo je prepoznal tudi 31-letni Kabbaj. Sklad LIA je postal njegov največji partner. To ga je v enem letu pripeljalo od vajenca do številke ena v največji in najbogatejši investicijski banki.
23. julija leta 2008 je Kabbaj v svoji sobi v hotelu Corintia nestrpno čakal na telefonski klic, katerega je dočakal okoli devete ure. Nemudoma je v roke vzel pisalo in beležko. Na drugi strani je bil Michael Daffey, izvršni direktor Goldman Sachsa v Londonu. Pohvalil je njegovo delo v Libiji in mu ponudil 9 milijonov dolarjev visoko finančno nagrado. To je bil za tisti čas astronomski znesek tudi za Goldman Sachs.
Kabbai pa je želel še več. Vedel je namreč, da je ravno on ključnega pomena pri pridobivanju sredstev od tako nevsakdanje stranke, kot je Gadafi.
»Dobili bomo tvojo družino v Maroku!«
Kabbai je bil nekoliko pozen. Njegov južnoafriški kolega Nick Pentreath je že trkal na hotelska vrata. Bila sta namreč povabljena na pozni jutranji sestanek, ki ga je sklical namestnik izvršnega direktorja LIA, Mustafa Zarti, ki je tudi Gadafijev družinski prijatelj. Zarti je hranil obredni meč, ki ga je postavil na mizo. Krožile so govorice, da ga vihti v primeru, ko ni zadovoljen z sodelovanjem povabljenih. Tisto poletje so bile razmere na finančnih trgih zelo stresne. Bear Stearns, ameriška investicijska banka, je propadla Marca, pojavile pa so se tudi govorice, da bi lahko enako usodo doživel tudi Lehman Brothers. Zarti je želel od Kabbaja najnovejše informacije o portfelju Libije pri Goldmanu.
Pentreath in Kabbai sta se v Al-Fateh Tower, odpravila s taksijem. Sestanek je potekal v 22. nadstropju. Ponavadi je Kabbaj lahko takoj vstopil, tokrat pa sta morala z Pentreathom čakati. Zdelo se jima je, kot da čakata ure. Medtem ko sta čakala, sta opazovala velik portret Gadafija v vojaški uniformi. Nekaj ni bilo vredu. Ko je lahko Kabbaj končno vstopil v sejno sobo poleg Zartijeve pisarne, je prepoznal tri bankirje Francoske banke Societe Generale – Goldmanove največje konkurence pri poslovanju z LIA. Videl je, da v rokah držijo Goldmanove pogoje poslovanja.
Kabbaj se je usedel in poklical Zartija. Izvršni direktor LIA je imel rjave lase, v ustih pa je imel vedno rdeče Marlboro. Ko je Kabbaj dejal, da ima Goldman veliko potenciala glede trgovanja, ga je Zarti le bridko pogledal in prekinil, ter dejal, da se želi pogovoriti o poslih, ki so že bili izvedeni. Kabbaj je začel na tablo risati celoten koncept trgovanja z opcijami. Pentreath je medtem naredil tehnično analizo vrednostnih papirjev.
Zarti ga je ponovno prekinil. »Youssef«, je dejal, »Jaz tebe sprašujem«. Preden mu je Kabbaj lahko karkoli razložil, je Zarti znorel. V mešanici med Angleščino in Arabščino je Kabbaja obtožil, da je zavedel LIA v posle, ki jih niso razumeli. Goldman Sachs je označil za »mafijsko banko«, zato se lahko tudi on obnaša »mafijsko«. Odvihral je iz sobe in pustil Kabbaja, Pentreatha in ostalo osebje LIA same.
Pretreseni Kabbaj je vprašal Zartijeve asistente, zakaj je do tega prišlo. Nihče mu ni odgovoril. Po nekaj minutah, se je Zarti vrnil. Tako besnega ga še niso videli. Catherine McDougall, Avstralska odvetnica, ki je bila takrat v pisarni, je kasneje povedala, da je Zarti oba preklel in ju nagnal iz pisarne. Ko sta pobrala svoje stvari in zapustila pisarno, jima je Zarti sledil na hodnik. V primeru, da Kabbaj zadeve ne bi uredil, je zavpil »dobili bomo tvojo družino v Maroku!« Minilo je precej časa, da so dvigala prispela v 22. nadstropje. »Kaj še vedno delaš tukaj? Izgini iz moje stavbe« je zakričal Zarti. Pentreathu je dejal, da ga bo v kolikor hitro ne zapusti stavbe, vrgel skozi okno.
Kabbaj je bil od šoka čisto bled. Za konec mu je Zarti zabrusil. »Tu v Libiji si samo Maročan« je dejal. » lahko naredim, da izgineš in nihče ne bo več vedel zate«
Zgodba o zavajanju Goldmana v Libiji, ki temelji na sodnih dokazih, izjavah prič in intervjujih z ljudmi, ki so bili neposredno povezani z transakcijami, je bila kratka a izredno draga. Samo 12 mesecev je minilo od Zartijevega prvega sodelovanja z banko in grožnjami z umorom njihove mlade zvezde. V tem času je Libija izgubila 1.2 bilijona $. Goldman je užival v dobičku, točen znesek pa verjetno ne bo nikoli razkrit. Kakorkoli, z primerom se ukvarja Londonsko sodišče, ki bo dejansko presodilo, kako visoko izgubo je utrpela Libija.
Vzpon »norega psa z Bližnjega vzhoda«
Leta 1951 je Libija po koncu druge svetovne vojne in osamosvojitve od Italije, razglasila neodvisnost. Osem let kasneje, so želele zahodne države zavzeti do tedaj največja črpališča nafte v Afriki.
Leta 1969, medtem ko je bil tedanji Libijski kralj, ki so ga določile ZDA, izven države, je mlad in postaven vojaški častnik izvedel vojaški udar. Sprva je Moammer Gadafi deloval zelo odločno, kot pravi Arabski nacionalist. Bil je tak kot tisti, ki bi lahko zavzeli Egipt, Irak in Sirijo.
Sčasoma je postal bolj nepredvidljiv. Finančno je podpiral različne skrajne skupine, kot so na primer Črni panterji in Rdeče brigade in se razglasil za vrhovnega vodjo socialistične ljudske stranke.
Do leta 1980, si je Gadafi ustvaril podobo zlobneža, ki je bil kriv za napade v nočnem klubu v Berlinu, obstreljevanje Ameriških vojakov v regiji in sestrelitev letala nad Škotsko, kjer je bilo 270 smrtnih žrtev. Ronald Reagan ga je oklical za »norega psa z Bližnjega vzhoda«. Tak vzdevek se je Gaddafija držal tudi v 21. Stoletju.
ZDA so izvajale sankcije, ki so hromile Libijsko gospodarstvo. Leta 2003 je Gadafi opazoval ameriške enote, ki so prodrle v Irak in iz umazanega skrivališča privlekle Sadama Husseina. Nekaj dni kasneje je Gadafi ponudil opustitev Libijskega programa za izdelavo orožja za množično uničenje. ZDA je to potezo pozdravila in do leta 2006 omilila in skoraj v celoti odpravila sankcije. Gadafi je bil mogoče res diktator, ki je svoje državljane silil k učenju njegove zelene knjige, a je bil tudi človek, s katerim je lahko tudi Zahod normalno posloval.
Veliko priložnosti za zaslužek na afriškem trgu
Vpliv Libije in njeno veliko bogastvo v obliki naftnih virov, sovpada z obdobjem nedojemljivega pohlepa na Wall Streetu – še najbolj se je to odražalo v Goldman Sachs-u. Istega leta, ko je Gadafi ustanovil LIA, je Goldman zabeležil največji dobiček v zgodovini Wall Streeta. Banka je v povprečju vsakemu zaposlenemu izplačala 622.000$ nagrade. Za vodilne, ki so sklenili posel z LIA, pa je bila nagrada še nekajkrat višja. Imeti za stranko tako vplivno naftno podjetje, ki si je želelo prodreti na bikovski naftni trg, so sanje vsakega finančnika in lahko izjemno vplivajo na posameznikovo kariero.
Kabbaj se je pridružil Goldmanovi podružnici v Londonu leta 2006. Rodil se je v premožni družini. Obiskoval je elitne šole in hotele v Parizu in diplomiral na ugledni šoli MIT. Goldman je v njem videl potencial, saj se je izkazal že v Maroku, kjer je bil zaposlen na banki. Hitro so mu ponudili službo analitika, ki s pomočjo matematičnih izračunov in algoritemskega trgovanja pripravlja trgovalne strategije. Imenovali so jih »matematični čarovniki«. Kljub odlični priložnosti, je Kabbaj vztrajal, da želi delati v prodaji, saj je bil prepričan, da lahko hitreje napreduje, če je v direktnem kontaktu s strankami. Edino prosto mesto je bilo za območje Afrike. V tistem času je bila Afrika za Goldman najmanj dobičkonosna regija z skorajda nič prihodki.
Kabbaj je bil eden prvih, ki je spoznal, da lahko v Afriki veliko zasluži. Goldman bi moral izkoristiti Libijo, tako da bi dobil dostop do njihovega premoženjskega sklada. To je bila tudi njihova glavna naloga. Poklical je na LIA. Zarti je bil v tistem času ravno v New Yorku, tako da je bil pripravljen poslušati, kaj mu imajo Kabbaj in sodelavci za povedati.
Zarti je poudaril, da je poslovanje in sodelovanje na trgu v Libiji bistveno drugačno. Obstajalo je namreč zelo malo zasebnih podjetij, ki so s kreditnimi karticami začela poslovati šele leta 2005. Pred prihodom v LIA, je delal v modernem podjetju, ki se je ukvarjalo z ribolovom. Bil je dober prijatelj z Saifom Gadafijem, Moammarjevim sinom, kar je bilo v Libiji najboljše zagotovilo za vladno službo. Zarti je oboževal Italijansko modo s poudarkom na živih barvah in dragih urah. Na sestankih ga je pogosto spremljala urejena asistentka Sofia Wellesley, vnukinja vojvodine Wellington, ki je vodila predstavitveni del sestanka in ublažila morebitne Zartijeve agresivno obnašanje(Zarti je zavrnil zahtevek za intervju).
Ko sta 6. Julija, 2007, Zarti in Wellesleyeva prispela v Goldmanovo pisarno, sta bila deležna VIP uslug. Skupaj z Kabbajem so se odpravili v nadstropje, kjer se ukvarjajo s trgovanjem. Gosta iz Libije sta bila presenečena nad prostori in hrupom, ki je bil prisoten zaradi trgovanja. Zarti je vedno znova spraševal, ali lahko kadi, a je vedno dobil odgovor, da ne sme. Po sprehodu skozi nadstropje so vstopili v stekleno dvorano, kjer jih je sprejel Driss Ben-Brahim. Bil je visok in karizmatičen moški, z Avstrijskim in Maroškim državljanstvom. V arabskem svetu je bil zelo znan, saj naj bi mu leta 2004 Goldman izplačal 30 milijonov funtov nagrade. Pri Goldmanu so sicer zatrdili, da je zgodba izmišljena. Ben – Brahim je Zartiju opisal podjetje. Imajo 26.000 zaposlenih, 69 milijard dolarjev prihodkov in 9,5 milijard dolarjev dobička. Zarti je dodal, »torej če bi imeli svojo zastavo, bi bili lastna država«. Vljudno je povabil vodilne iz Goldmana, da pridejo v Libijo in se z LIA pogovorijo o potencialni investiciji v višini od 100-200 milijonov $.
Kmalu zatem, je skupina bankirjev vključno z Ben-Brahimom, Kabbajem, Laurent Laloujem, Edwardom Eislerjem in ostalimi višjimi analitiki in prodajalci prispela v Tripoli. Na tla so kot darilo, Libijski častniki položili steklenico vina. Po poti iz letališča, so bankirji hitro ugotovili, da je alkohol pod vladavino Gadafija v Libiji prepovedan, ter da vozniki na zelo dotrajanih cestah ne upoštevajo omejitve hitrosti. Taksisti so namreč vozili več kot 90 kilometrov na uro. Delegacija Goldman Sachsa, je bila nastanjena v hotelu Corinthia, ki je zaradi monopolnega položaja na trgu računal tudi 500 dolarjev in več za osnovno sobo. Ben – Brahim je v šali rekel, da bi moral Goldman kupiti ta hotel.
Prvi vtisi niso bili obetavni. Al-Fateh Tower se ni zdel primerna lokacija za sedež več milijard vrednega investicijskega sklada. V tem 25-nadstropnem stolpu ni bilo dovolj dvigal, kar je pomenilo dolgotrajno čakanje na umazani recepciji, polni trgovin z mobilnimi telefoni. Nadstropje, kjer je imela svoje prostore LIA, je bilo prazno, z le nekaj malega pohištva. Vendar so se ti slabi občutki hitro spremenili, ko je glavni izvršni direktor LIA, Mohammed Layas, ki je bil izkušen bančnik, razložil vizijo in cilje sklada. Celo sam Gadafi je želel, da LIA čimprej postane ogromen in predvsem dobičkonosen sklad, ki bo vzdrževal Libijsko javno porabo.
Eden izmed Goldmanovih partnerjev, Yusuf Aliredha je kasneje zapisal: »Sklad je ena največjih investicijskih priložnosti, kar sem jih kdajkoli videl.« Goldman je želel posel zaključiti hitro, saj so vedeli, da se tudi druga podjetja zanimajo za Libijski denar. Tisti dan je namreč Wellesley v elektronskem sporočilu navedla, da je moč opaziti veliko zasebnih letal, ki ovirajo in blokirajo letališče v Tripoliju.
Ben-Brahim je bil na počitnicah v južni Franciji. Zarti ga je poklical in se z njim dogovoril za sestanek na jahti. Ko se je Brahim povzpel na krov, je opazil, da je jahta last Saifa Gadafija. Ko so se vsedli, je Ben-Brahim ugotovil, da je lahko dejansko v Libiji še več denarja, kot je Goldman mislil. Država namreč razvij nova »velikanska« nahajališča nafte in zemeljskega plina. Šušljalo se je tudi, da so njihove banke privabile nove bogate kliente.
Ben-Brahim je naročil Kabbaju, naj ostane čim dlje v Tripoliju. »Zelo je pomembno, da ostaneš kar se da blizu strank, ter se z njimi dnevno družiš. Uči jih, usposabljaj jih, plačuj jim kosila«. Aliredha se je strinjal. »Moraš pridobiti to stranko«, je zapisal. »To je življenjska priložnost«. Pred koncem septembra je Kabbaj še štirikrat pripotoval v Tripoli. V Al-Fateh stolpnici je bil tako reden gost, da je dobil celo svojo mizo.
Del časa v Tripoliju, je Kabbaj preživel tudi z pripravniki LIA. Ustanovil je tako imenovani program »finance 1.00«, kjer je s pomočjo znanja, ki ga je pridobil na fakulteti, pripravljal uvodne tečaje. Pripravniki so bili s pomočjo podjetja Monitor premeščeni iz Libije in so imeli o financah bolj malo znanja, zato je bila Kabbajova pomoč zelo dobrodošla. V želji po čim boljšem razumevanju financ in kar se da dobri razpršitvi sredstev, je pripravnikom kupil knjigo Michaela Lewisa, Liar's Poker. Knjiga govori o trgovcih z obveznicami in njihovem odnosu z strankami (Amazon.com ni dostavljal v Libijo, tako da je Kabbaj knjigo, ki mu jih je prinesel prijatelj, naročil v Londonu)
Kabbaj je znal goste iz Libije dobro zabavati. Ko so prišli v London, jih je povabil na suši, za katerega je odštel 757 dolarjev in jih peljal na muzikal Gospodar prstanov. Lalou je peljal pripravnike LIA v Pariz, kjer so si ogledali ragbi tekmo med reprezentancama Anglije in Južne Afrike (Goldman pravi, da je bila gostoljubnost na enaki ravni, kot jo skladu nudijo druge banke). Vse je bilo v redu. Eden izmed bankirjev, Jaber Jabbour, je po elektronski pošti zaposlenim v LIA sporočil, »za nas ste vedno najprej bratje in prijatelji, šele nato stranke«
Do konca leta 2017 je bila LIA pripravljena na nadaljnje sodelovanje. Vložila je namreč prvih 350 milijonov dolarjev v dva Goldmanova sklada, imenovana Petershill in Mezzanin. Libija je podpisala dokument, ki se je nanašal na njeno pozicijo na trgu. Je namreč dovolj velika in napredna država, da ne rabi posebne zaščite iz strani regulatorja. Ben-Brahim in Aliredha sta v začetku oktobra odletela v Tripoli. Ker sta želela Gadafija še dodatno navdušiti in si zagotoviti dokončno sklenitev posla, sta najela letalo od njegovega najljubšega prodajalca.
Bil je ramadan in Goldmanova ekipa se je pridružila predstavnikom LIA ob njihovi tradicionalni večerji v Corintii. Layas, izvršni direktor LIE, je bil na začelju mize. LIA si je želela razdeliti svojo dejavnost med kar 20 bank, a so Goldmanovi predstavniki ponudili bolj ekskluzivno partnerstvo. Predlagali so predano ekipo partnerjev, dostop do raziskav in usposabljanja in priložnost priključitve Goldmanovi naložbeni strategiji imenovani »strateško partnerstvo«. »Obe strani bi lahko veliko zaslužile«, je dejal Ben-Brahim. To je bil namreč Goldmanov dolgoletni neformalni moto, ki je v njihovem primeru pomenil »dolgoročno požrešnost«. Libijci so postali čedalje bolj dojemljivi. Ben-Brahim in Aliredha sta takoj po koncu večerje odletela nazaj v London in pustila Jabbourja in Kabbaja, da v miru razmislita o Goldmanovem predlogu. Prvi korak: »nakup strateških deležev v ključnih podcenjenih podjetjih«
Do januarja 2008 so imeli Libijci v mislih že nekaj takih podjetij. Kabbaj je po številnih pogovorih v LIA ugotovil, da želi Gadafi posnemati voditelje Katarja, ki so vlagali v delnice problematičnih bank. Ena izmed njih je CityGroup, v katero je premoženjski sklad iz Abu Dhabija pred manj kot dvema mesecema investiral 7,5 milijard dolarjev. 15. Januarja je Kabbaj obvestil odgovorne pr LIA, da so delnice CityGroupa padle in predstavljajo dobro nakupno priložnost. »Čas je, da izvedemo nakup delnic,« so zapisali.
Libijci so kasneje v tem mesecu opravili dva posla v skupni vrednosti 200 milijonov $. Vendar v tem primeru ni šlo za navaden nakup. Šlo je za zapleten posel z finančnimi instrumenti, ali kot je kasneje opisal Goldman Sachs, šlo je za »poravnavo v gotovini za vnaprej dogovorjen posel z delnicami CItyGroupa, z zaščito pred padcem cen delnic, oziroma tako imenovanim nakupom prodajne opcije«. Bolj poenostavljeno, če delnice zrastejo, kot je stavila LIA, premoženjski sklad beleži bistveno višje donose. Če delnica pade za določen znesek, lahko sklad izgubi vsa sredstva. Takšno trgovanje je lahko potencialno bistveno bolj donosno, kot običajen nakup delnic, a je temu primerno tudi precej bolj tvegano. Po drugi strani pa tak dogovor prinaša bistveno višje dobičke za Goldman Sachs.
Takšno investiranje ni bilo sporno. Kakorkoli, nekaj tednov kasneje premoženjski sklad sklene nov velik posel, za podobno vsoto (skoraj 120 milijonov evrov), ko kupi Francosko podjetje EDF. Seveda so se hitro pojavile govorice, da naj bi Goldman načrtno zavajal. Kabbaj je ugotovil, da je tudi banka Societe Generale opravila mega posel z LIA. »Ljudje govorijo, da smo z sodelovanjem z LIA zaslužili ogromno denarja in jih pri tem dobro zafrknili«, je Kabbaj sporočil kolegu. »Seveda je vse to navadna laž. Izkazi poslovnega izida podjetja morajo postati strogo varovanja skrivnost,« so še dodali.
Kabbaj je začel čedalje več časa preživljati v družbi poslovnih partnerjev iz Libije. Februarja je manjša delegacija prišla v London z namenom dodatnega izobraževanja pri Goldmanu. To je bil Kabbajev domači teren, saj je lahko tu bistveno lažje in bolj uspešno zabaval svoje premožne goste iz Libije. Plačal je drage večerje, plačeval obiske klubov , obiskali so Chicago in kot kažejo poročila, ponovno muzikal Gospodar prstanov.
Da bi se lahko bolje pripravil na izobraževanje pripravnikov, je eden od Kabbajevih sodelavcev poslal elektronsko sporočilo, v katerem je Kabbaja spraševal o stopnji znanja LIA pripravnikov. Odgovoril je: »osnooooove«.
Z družinskimi vezami do enega izmed največjih poslov
Zarti je imel zelo visoke cilje. Prav tako je želel pomagati svojemu mlajšemu bratu Haitemu, da bi čim hitreje pridobil čim več znanja o delovanju bank in trgovanju z vrednostnimi papirji. Najlažje bi to dosegel preko pripravništva v Goldman Sachsu. Menil je, da Kabbaj zagotovo ne bi razočaral najboljše stranke.
Kabbaj se je brez težav povezal z 25-letnim Haitemom, ki je bil čisto nasprotje svojega brata, saj je bil zelo sramežljiv in tih fant. Oba sta bila samska in iz pomembnih severno afriških družin. Februarja sta preživela skupni vikend v Maroku, nato pa v poslovnem razredu letela v Dubaj, kjer je Kabbaj ponudil Haitemu možnost, da se udeleži konference, ki jo je organiziral Goldman Sachs. Konferenca je bila v hotelu Ritz-Carlton s petimi zvezdicami, vse stroške pa je kril Goldman.
Takoj po prihodu je Kabbaj s svojim službenim telefonom vzpostavil kontakt z prostitutko po imenu Michaela. »Zdravo draga, se me spomniš? Youssef iz Londona«, je sporočil. Ravno sem prispel v Dubaj. Si nocoj prosta, imaš kakšno prijateljico?«. Nekaj časa sta se pogajala glede cene, nato pa je Kabbaj pristal na plačilo 300$, vendar pod enim pogojem. »Tvoja prijateljica mora biti tako lepa, kot ti«. Kaj se je dogajalo kasneje ne ve nihče, je pa naslednji dan Kabbaj poslal Haitemu sporočilo, v katerem je napisal, da potrebuje počitek. »Grem v hotel, izmučen sem«. Nekaj noči kasneje je Kabbaj sporočil, da bo še malo ostal. »Vračam se na pot, ki jo zame želi bog«, je napisal.
Takoj po vrnitvi v Dubaj, je Haitem poslal Kabbaju svoj življenjepis, ki pa ni ustrezal tipičnim zahtevam Goldman Sachsa. V njem je navedel, da je diplomiral na Dunaju na Univerzi Webster. Univerza ima sedež v St. Louisu, podružnice pa ima večinoma blizu ameriških vojaških baz. Kot delavne izkušnje je opisal delo s strankami in urejanje rezervacij v klubu »Video Klub« leta 2003.
Ben-Brahim je preko elektronske pošte, z še dvema poslovnimi partnerjema, razpravljal o možnostih pripravništva. Dejal je, da ne ve, če je to najboljša odločitev, saj s tem ni želel razburiti Zartija. Vendar pa je Aprila Goldman sporočil, da ponuja Haitemu 6-12 mesečno pripravništvo. Naslednji dan je Kabbaj svojim kolegom sporočil, da se bo z Mustafo pogovoril o nadaljnjih poslih.
Isti mesec je Kabbaj spet preživel vikend v Dubaju skupaj z Haitemom. Kabbaj mu je 23. aprila, nekaj dni po prihodu v Dubaj, poslal sporočilo. »Lahko začneš 1. maja? 1. junija? Mustafa želi, da začneš čim prej. Haitem mu je odgovoril, da lahko začne z delom junija. »V redu, kako dolgo? Mustafa nam ne da miru«, je odgovoril Kabbaj. Istega dne je Zarti odobril za Goldman odobril astronomski posel, nominalno vreden več kot 2,4 milijardi evrov. Tudi v tem primeru je šlo za podoben posel, kot pri nakupu opcij za City Group in EDF, saj LIA dejansko ni kupovala delnic, pač pa opcije, v tem primeru podjetij Santander, Allianz, Eni in Unicredit. Kabbaj je kasneje priznal, da je šlo za enega največjih poslov v zgodovini Goldman Sachsa, ki ga je podjetje opravilo za posamezno stranko. Goldman je kasneje dodal, da dejstvo, da je v podjetju pripravništvo opravljal Haitem, ni pri tem imelo nobenega vpliva. Haitem za komentarje ni bil dosegljiv.
Obseg Goldmanovega poslovanja v Libiji je bil na najvišji ravni. Kot je v aprilskem elektronskem sporočilu napisal eden izmed direktorjev, je izvršni direktor Lloyd Blankfein dojel, kako velik in močan vpliv ima trgovanje z Libijo na njihovo poslovanje, zato je začel postavljati vprašanja. Eden izmed zaposlenih je kasneje dejal, da je Kabbaj verjetno najboljši prodajalec v svetovnem merilu. V sporočilu je bil Ben-Brahim jasen. Kabbaju je napisal:«Bravo Youssef, odlično opravljeno. Si naš heroj!«
Mlada odvetnica razkrila nepravilnosti
Propad Goldmana v Libiji, se je začel z prihodom Catherine McDougall. Nasmejana Avstralska odvetnica iz Londonskega podjetja Allen&Overy je pri zgolj 26 letih, 1. julija 2008 prispela v Tripoli, da bi začela sestanek z LIA, saj je bil sklad pomembna potencialna stranka. Čeprav je McDougllova prepotovala velik del Bližnjega vzhoda, je bila Libija zanjo nova izkušnja. Zdelo se je, kot da je država obstala v 80 letih. Ni bilo nobenega kina in zelo malo barov, tujci pa so živeli v območjih, strogo varovanih s strani Gadaffijeve tajne policije. V Londonu je kupila roman V deželi moža, ki opisuje grozljive razmere v Tripoliju leta 1970. Ko so knjigo videli njeno knjigo, so ji dejali, naj jo pospravi, saj je Gaddafi takšno literaturo prepovedal.
McDougallova je bila presenečena nad neznanjem pripravnikov v LIA. Znanje pravne službe, ki je bila odgovorna za urejanje kompleksne pravne dokumentacije, je bilo nično, je zapisala kasneje v svoji izjavi. Problem je predstavljalo tudi neznanje angleškega jezika in pomanjkanje osnovne administracije. »Bilo je enako, kot da oglaševalsko podjetje ne bi imelo televizije«, je dodala.
Ena od nalog McDougallove je bila priprava dokumentacije za Goldmanovo trgovanje. Presenetila jo je njihova naklonjenost do Kabbaja, ki so ga sprejeli kot prijatelja. Eden izmed zaposlenih v LIA je McDougallovi pokazal sliko na Facebooku, kjer se Kabbaj nasmejan druži z ostalo ekipo. Povedali so ji za razkošne zabave in večerje v Londnu in Maroku, ki jih je Kabbaj plačal z službeno kreditno kartico. Ko je dalje poizvedovala, se je McDougallovi začelo dozdevati, da LIA sploh ne ve, da v resnici niso kupili delnic. Napisala je, da sploh niso razumeli, da če se cene delnic obrnejo v napačno smer, lahko izgubijo ves denar. Od LIE je želela dobiti skrben pregled, ki ga je LIA opravila pred vstopom v ta posel. Kot je napisala, je bil njihov odziv: «Skrben kaj?«
»Vedno smo zanikali trditve LIA, ki se nanaša na njihovo finančno nepismenost, saj je jasno, da so razumeli sporno trgovanje in so se v posle spustili po lastni volji«
Odkar so od začetka leta analitiki opozarjali na svetovno gospodarsko krizo, je tečaj City Groupa, padel za približno 40%. McDougallova je svoje skrbi zaupala Zarti, ki jo je vprašal za mnenje o poslu, ki so ga sklenili z Goldman Sachsom. Dejala je, da bi imeli boljše možnosti, če bi 50 milijonov dolarjev, ki jih je LIA vložila v posel, zapravili v Monaški igralnici. Zarti je želel, da se Kabbaj vrne v Tripoli 23. julija 2006. V tem času je Goldmanov čudežni deček sedel v 22. Nadstropju Al-Fateh stolpa, razmišljal o svoji 9-milijonski nagradi in se spraševal, zakaj ga pusti Zarti tako dolgo čakati.
Ko je Zarti napadel Pentreatha in Kabbaja, sta oba bančnika želela čimprej priti do taksija. Vedela sta, da je treba grožnje, ki jih izreče nekdo, ki je prijatelj z Gaddafijem jemati resno. Iz svoje hotelske sobe je Kabbaj poklical enega izmed izvršnih direktorjev Goldmana, Michaela Sherwooda, ki jima je zagotovil, da bo banka naredila vse, da ju spravi iz hotela. Varnostna služba Goldmana je Kabbaju sporočila, naj poskuša najti izhod, vendar naj v nobenem primeru ne zapušča Corinthie. Brez da bi pred tem obvestili na stotine turistov in obiskovalcev hotela, ki bi se jim lahko kaj zgodilo, so hotel zavzele ameriške oborožene sile in njihova ambasada. Naslednje jutro je eden izmed Goldmanovih partnerjev sporočil, da je bila njihova varnostna služba zelo zaskrbljena glede njihove varnosti. Prebili so se do letališča in odleteli v London.
Sedem tednov kasneje se je zgodila katastrofa. Lehman Brothers, je septembra propadel. Delnice so strmoglavile. Celotna razsežnost globalnega finančnega zloma je Libijo pustila s finančnimi inštrumenti, ki so bili praktično ničvredni. Ko se je čez 3 leta končala njihova ročnost, je LIA izgubila kar 1,2 milijardi dolarjev. Koliko je na drugi strani iz tega posla zaslužil Goldman, ni razkril, je pa dejal, da je številka primerna, glede na velikost in tveganje omenjenih poslov. LIA je kasneje sporočila, da gre za vrednost več kot 200 milijonov dolarjev.
Kabbaj ni nikoli prejel nagrade v višini 9 milijonov dolarjev. Po soočenju v Tripoliju so ga obvestili, da bo odpuščen, če poskusi vstopiti v kontakt z LIA. Ko se je Kabbaj pritoževal, je po poročanju njegovih odvetnikov, Andrea Vella, eden izmed zaposlenih v Goldmanu, ki je bil zadolžen za odnose z Libijo postal tako vznemirjen, da je vzel čevelj in z vso silo udarjal po mizi (Vela sicer pravi da se incidenta ne spomni). Novembra 2008 je Kabbaj zagrozil Goldmanu z tožbo za neplačilo nagrade, ki mu je bila obljubljena. Trdil je tudi, da se boji za svoje življenje, poslovno pa ga je posel v Libiji uničil, saj naj bi to načelo njegov ugled. Goldman je pristal na plačilo 4,5 milijona dolarjev, vendar pod dvema pogojema. Da zapusti banko, ter da nobenemu ne pojasnjuje razlogov za njegov odhod. Neverjetno, Zartijev brat Haitem, je bil v Goldmanu zaposlen dlje časa kot Kabbaj. Banka je namreč njegovo pripravništvo podaljšala za 11 mesecev (LIA je dodala, da ameriško sodišče obravnava primer njegovega pripravništva, Goldman ne daje komentarjev). Kabbaj sedaj dela v majhnem finančnem podjetju v Dubaju. V Junijskem pričanju je dejal, da niti on, niti Goldman Sachs nista plačala razkošnih večerij za zaposlene v LIA. » Vsi moji stroški, povezani z LIA, so bili plačani s strani dveh Goldmanovih partnerjev« , je dejal. Sem pod tajno zaprisego, vendar pričakujem, da bo Goldman Sachs dokazal dejstva in zaščitil moj ugled«.
Nova vlada je odškodnino (neuspešno) iskala na sodiščih
Gadafi je doživel neslaven konec. Leta 2011, ko se je začela Arabska pomlad, so se protesti iz Egipta in Tunizije preselili tudi v Libijo. Gadafi se je na to odzval z izjemno agresijo in brutalnostjo do lastnega ljudstva. Ko so njegove sile streljale in bombardirale protestnike, so ZDA in ostale zavezniške države ponovno uvedle sankcije in začele vojaško operacijo. Skupaj z zavezniškimi silami, so uporniki zavzeli Tripoli, nato pa še zajeli in ubili Gadafija. Zarti je med tem pobegnil na Dunaj.
Novi voditelji Libije so želeli izvedeti čim več o premoženjskem skladu LIA in njegovem poslovanju. Globalna Priča, preiskovalna organizacija, ki jo je ustanovil milijarder George Soros, je leta 2011 objavila dokumente, ki prikazujejo zelo slabo delovanje oddelka za naložbe sklada ob koncu Gadafijevega vladanja. Poslovali so namreč z več kot 70 bankami in investicijskimi družbami in pri večini izgubili denar. Leta 2013 je AbulMagid Bresh, nov izvršni direktor LIA, naročil Deloittu, naj ponovno pregleda izgube, Ameriško podjetje Enyo Law pa naj preveri, ali je mogoče te izgube po sodni poti kakorkoli omiliti. LIA je 21. januarja 2014 vložila tožbo proti Goldman Sachsu za 1,2 milijardi dolarjev. Kasneje so tožili vložili tudi tožbo proti Societe Generale, ki je sicer zanikala kakršne koli napake.
Junija 2016 se je začelo sojenje. Tožba LIA proti Goldman Sachs je potekala v svetlih, modernih prostorih, le nekaj sto metrov od Goldmanovih pisarn. V Libiji je vladal kaos. Na oblasti sta dve zelo različni politični stranki, istočasno pa so se vrstili protesti in vstaje. Vse to je vplivalo tudi na sam pravni proces. Na začetku postopka je imela LIA dva izvršna štaba. Eden je zadeve vodil na Malti, drugi pa v Tripoliju.
Tekom sojenja se je LIA branila z dejstvom, da njeni zaposleni v resnici sploh niso razumeli, da ne kupujejo delnic. Komaj so karkoli razumeli, zato so bili žrtev Goldmanovih daril, zavajajočega trženja in lažnivega oglaševanja, so trdili njihovi odvetniki. Veliko pripravnikov LIE je prišlo pričati o njihovem neznanju. Ena izmed prič je celo rekla, da preden je dobil službo pri LIA, sploh ni vedel, kaj pomeni Goldman Sachs ali kaj so izvedeni finančni instrumenti.
Goldman se je branil, da LIA pretirava v svoji nevednosti. Čeprav mogoče zaposleni res niso točno vedeli kakšen posel sklepajo, to ni problem banke, je dejal odvetnik Goldmana Robert Miles. »LIA je ves čas vedela da je gospod Kabbaj prodajalec in da je njegova naloga prodati naložbe, od katerih bi lahko Goldman zaslužil«, je zaključil Miles. Uradna izjava Goldmana o tožbi se glasi: »Zavračamo očitke LIA, da je šlo za finančno prevaro, saj je jasno, da so dobro razumeli trgovanje in se z njim tudi strinjali.«
Končna sodba je znana. Zmagal je Goldman Sachs. Zakaj je Goldman dovolil tako nesmiselno in sramotno tožbo, če bi lahko dosegli normalen dogovor brez medijskega pompa? Na preizkušnji je več kot ugled banke. LIA je uvedla pojem »nedopustni vpliv«, kar se je večinoma uporabljalo samo v zakonskih razmerjih med možem in ženo. Ideja je taka, da če ima ena stranka toliko večjo finančno moč kot druga, pogodba med njima ne velja. Če bi na sodišču zmagala Libija, bi se ostale investicijske banke soočile s tveganjem, saj bi lahko to sprožilo domino efekt.
