V preteklem tednu sem imel priložnost poslušati »klasiko« ekonomista Velimirja Boleta, predavanje, v katerem nam s primerjalnimi grafikoni osvetli trenutno makroekonomsko stanje v Sloveniji in poda pričakovanja do konca leta.
Od njegovih poudarkov se mi je vtisnila trenutna relativno nizka naklonjenost Slovencev k trošenju in rast nagnjenosti k varčevanju; trenda, ki naj bi se oblikovala z uveljavitvijo zakona za uravnoteženje javnih financ leta 2012.
Ne želim polemizirati o zloglasnem Zujfu, temveč opozoriti, da šibka potrošnja ni le slovensko dejstvo. Čeravno smo v tem pogledu v slabšem položaju, je zadržanost potrošnikov opazna v celotnem evrskem območju. Nominalno gledano smo v evrskem območju šele lani dosegli nivo potrošnje iz leta 2008, in to kljub dejstvu, da nam razpoložljivi dohodek ves čas raste. Kot ugotavlja Jean Pisani - Ferry, profesor in svetovalec francoske vlade, evrskemu območju manjka notranji moment – kljub rasti dohodka gospodinjstva ne trošijo in gradijo in kljub rasti dobičkov, podjetja ne prevzemajo tveganj in vlagajo.
Zadnji trendi v zasebni potrošnji so sicer spodbudni, a sliko kvari domnevno vodilni kazalnik bodoče potrošnje – zaupanje potrošnikov. Kazalnik zaupanja, ki odraža razpoloženje med potrošniki, se slabša od začetka lanskega leta. Evropska komisija rezultatov anket ne interpretira, a verjetno bi znali našteti kar nekaj dejavnikov, ki so negativno vplivali na razpoloženje evropskih potrošnikov: pogajanja o razrešitvi grške krize, vse močnejši tokovi prebežnikov, ukrajinsko-ruski vojaški konflikt in sankcije zoper Rusije, vse glasnejši tabor za izstop Velike Britanije iz EU, skrbi glede depozitov v italijanskih bankah, konec koncev je povprečni Evropejec zelo verjetno seznanjen tudi z upočasnjevanjem Kitajske in spremljajočo negotovostjo. Vsi omenjeni dejavniki so bili očitno močnejši od rekordne pocenitve surovin in agresivnega spodbujanja s strani centralnih bank.
Omenjeni Pisani - Ferry slabšo klimo »opravičuje« z žalostnimi obeti za prihodnost in rešitev vidi (kot že toliko ljudi pred njim) v strukturnih reformah. Kot primeren odziv na »apatičnost« potrošnje se omenja tudi tako imenovani helikopterski denar, s katerim bi denar iz centralne banke posredno (prek znižanja davkov) dobila gospodinjstva. A vprašajte se, kolikokrat bi morali takšno nagrado dobiti, da bi jo začeli trošiti?
Dejstvo je, da bomo v Evropi težko vsi narodi hkrati srečni, saj bi za to verjetno morali uskladiti vsaj intervale volitev. Koristijo nam ravno tako ne geopolitična trenja, saj se znamo očitno hitro zapreti in ovirati že tako redke odločitve bolgarskih plamenov in elen, da si nekajkrat zvišajo urno delovno postavko s selitvijo k thomasom in charlottam v Belgijo. Ekonomski obeti so še kako pomembni za samozavest potrošnika in prav je, da izvrševalci ekonomskih politik mislijo na upravljanje pričakovanj, a v regiji številnih držav in nestabilnih sosedov bo treba skrbeti tudi za mir na ulicah.
