Monetarna unija gospodarsko in kulturno heterogenih držav z različnimi fiskalnimi politikami je izvor mnogih neravnovesij v Evropi in hkrati razlog za vzpostavitev novega evropskega mehanizma za stabilnost (ESM). Doslej je večina kriznih vzvodov obravnavala le simptome bolnika, ne pa diagnosticirala in zdravila bolezni, kar vsekakor ni način, da bi našli zdravilo. Medtem ko ESM sicer predstavlja pomemben korak naprej, ne odpravlja vzroka težav.
V tem trenutku obstajata dva možna scenarija za evroobmočje, ki bi lahko rešila težave z obravnavanjem skupnega vzroka težav: manjša in bolj homogena skupina držav s centralizirano monetarno politiko in decentralizirano fiskalno politiko ali popolna politična in fiskalna unija. Obe možnosti nosita visoke stroške s težko predvidljivimi koristmi. Podobno kot pri oblikovanju ekonomske in monetarne unije (EMU) leta 1999, gre za politične odločitve, ki bi bile izjemno zahtevne za izvajanje.
ESM velja za pomemben korak na poti do politične in fiskalne unije, h kateri se bodo evropski voditelji predvidoma zavezali na vrhu voditeljev držav članic evro območja 13 in 14 decembra letos. Na tem ključnem sestanku bodo štirje predsedniki - Mario Draghi Evropske centralne banke (ECB), José Manuel Barroso Evropske komisije, Jean-Claude Juncker Evroskupine in Herman Van Rompuy Evropskega sveta - predstavili svoje načrte za prihodnost evroobmočja. Brez velike zavezanosti k ESM bo evrsko območje verjetno še naprej nadaljevalo negotovo pot. ESM sam po sebi sicer ni odrešenik evrskega območja, vendar pa bi lahko igral pomembno vlogo pri reševanju težavne situacije. Sklad se bo moral soočiti z velikimi preprekami, da bi dosegel svoj namen, predvsem s pomanjkanjem politične volje za uresničitev politične in fiskalne unije. Omejena velikost sklada in vprašljivo povpraševanje po obveznicah ter zaskrbljenost glede demokratične legitimnosti namigujejo na težko nalogo, ki čaka predstavnike sklada.
500 milijard ali 2.000 milijard evrov?
Stalni sklad bo imel kreditno sposobnost 500 milijard evrov. Kar se zdi veliko, a vsota zbledi v primerjavi z letnimi potrebami zadolževanja Španije in Italije, katerih visoki zahtevani donosi državnih obveznic kažejo na nevarnost, da obe državi izgubita dostop do zadolževanja na trgu. Če k temu dodamo še ostale države - tretji krog posojil za Grčijo, drugi krog za Portugalsko, ter prvi krog posojil za Ciper in potencialno Slovenijo - vidimo, da bi sklad lahko hitro izčrpal svoje kapacitete. ESM s 500 milijardami evrov ne bi zmogel omenjene države financirati veliko dlje kot eno leto, če bi vse izgubile zmnožnost zadolževanja na trgu, kar je sicer zelo pesimističen in malo verjeten scenarij. Vendar pa bo, kot kaže, ESM najverjetneje lahko uporabljal podoben vzvod za povečanje obsega financiranja kot ga že uporablja začasni sklad za reševanje evra (EFSF). Cilj predlagateljev predloga za katerim stoji večina držav članic je zmožnost financiranja stalnega sklada (ESM) v skupni višini 2.000 milijard evrov. Takšen obseg posojilnih zmožnosti bi bistveno olajšal financiranje predvsem velikih gospodarstev v krizi, kot sta Španija in Italija. Pomemben podatek pri tem je, da povečanje obsega stalnega sklada (ESM) zagovarja tudi Nemčija, ki v reševalne sklade za evro prispeva največji delež med članicami evrskega območja. Cilj uporabe vzvoda je predvsem pritegniti zasebne vlagatelje, saj bi se s tem lahko znižal delež prispevkov iz proračunov držav članic.
ECB še naprej glavni vir likvidnosti
Četudi bi ESM dobil več sredstev, ni jasno, ali bo lahko izdal obveznice v obsegu celotne kreditne sposobnosti in istočasno ustvaril primeren donos. Njegov predhodnik, evropski (začasni) sklad za finančno stabilnost (EFSF), je imel namreč kar nekaj težav pri iskanju investitorjev za nakup državnih obveznic. Tako je ECB, in ne vlagatelji na trgu, postal edini vir sredstev za EFSF. Če ECB že zagotavlja večino sredstev za EFSF, kdo bo zagotovil sredstva za ESM? Tako bo ECB še naprej glavni vir likvidnosti za reševalne sklade evroobmočja. Na ta način bodo ESM obveznice postale najboljši približek evroobveznic. S tem, ko bo ESM posojal neposredno bankam ali kupoval državne obveznice na sekundarnem trgu, naj bi se države zadolžile, ne da bi ta povečale javni dolg držav članic. Vendar pa je potrebno ESM obravnavati kot vmesno postajo na poti do skupnega proračuna v evroobmočju in popolne vzajemnosti med javnim dolgom v evrskem območju, v katerem bodo gospodarsko močnejše države omogočale sredstva za preživetje šibkejših držav.
Neizvedene reforme lahko povečajo ceno zadolževanja
ESM naj bi torej prinasel napredek pri reševanju dolžniške krize območja evra in možnost reševanje težavnih bank brez povečanja državnega dolga držav članic. A v kolikor države, ki naj bi imele največ koristi od podpore ESM, ne izvedejo potrebnih reform, izboljšajo učinkovitost svojih javnih sektorjev, realizirajo izgube svojih bančnih sistemov in znova izboljšajo konkurenčnost gospodarstev, lahko ESM oslabi koncept demokracije in ogorzi celo najmočnejša gospodarstva. V tem primeru bi se lahko celo zgodilo, da bi se cena zadolževanja šibkejših gospodarstev zvišala.
Nadzor vseh 6.000 bank evro območja ali zgolj največjih?
Seveda je vzpostavitev stalnega sklada za pomoč evru (ESM) le eden od ukrepov v boju s finančno krizo evro območja. Eden pomembejših je tudi vzpostavitev skupnega nadzora na bankami evro območja, ki naj bi bil vzpostavljen do konca letošnjega leta. Pri tem še vedno ni sprejet konsenz glede obsega nadzorovanih bank, kjer Francija zahteva nadzor vseh 6.000 bank evro območja, medtem ko Nemčija vztraja pri nadzoru le največjih bank.
Zato bodo tako politične kot finančne odločitve sprejete v letošnji jeseni močno vplivale na globalne gospodarske trende.
