Včeraj so iz Mercatorja opozorili na dolgotrajnost prodajnega postopka slovenskega trgovca, ki da obremenjuje ljudske resurse v času, ko se morajo ukvarjati s prelomnimi spremembami poslovanja.
Nadzorni svet, ki je sklep sprejel na korespondenčni seji, je izpostavil problem sprejemanja odločitev lastnikov, ki ne tare le Mercator, temveč "utruja" tudi vodstvo Heliosa, negotovost glede prodaje pa visi prav tako nad Letriko in drugimi slovenskimi podjetji z nestabilno lastniško strukturo.
S čakanjem na sprejem odločitev se ukvarjajo tudi v Luki Koper. "Že vse od prihoda v Luko Koper,…, se večji del svojega časa ukvarjam predvsem z eno zadevo: poglabljanjem," je potarnal v poročilu o ladijskem pretovoru Bojan Brank. Predsednik uprave Luke Koper od lanskega septembra išče primerno odlagališče za material iz poglabljanja morskega dna v prvem bazenu. Kot ga je moč razumeti, proces "zaustavljajo" predvsem izdaje mnenj, dovoljenj, soglasij itd., ki so po mnenju državnih organov zamudne zaradi sistema.
Vsebina odločitev v zgornjih primerih ni primerljiva, in pri vsaki zelo verjetno obstajajo objektivni razlogi za daljši razmislek odločevalcev, a ti se morajo kljub vsemu zavedati, da zaradi odlašanja z odločitvami marsikatero slovensko podjetje stagnira.
Tematiko sprejemanja dobrih odločitev na Stanfordski univerzi preučuje Chip Heath. V aprilski izdaji McKinsey Quarterly opozarja, da so naše odločitve pogojene z našimi vedenjskimi zmotami ("behavioral biases"). Najpogostejše zmote so prevelika samozavest ("overconfidence"), sidranje ("anchoring") in iskanje potrditev ("confirmation"). Tudi pri zgornjih primerih bi našli sledi omenjenih zmot. Pri prodaji Mercatorja sta zelo verjetno prisotna sidranje in iskanje potrditev. Prodajni konzorcij je verjetno pozabil na ceno 350 EUR, ki jo je delnica dosegla leta 2007, a ponudba Agrokorja (verodostojna ali ne) po ceni 221 EUR je še sveža in bi znala predstavljati sidrno vrednost. Zaradi medijske odmevnosti dogodka in vpletenosti Mercatorja v slovensko gospodarstvo so prodajalci pozorni tudi na reakcije javnosti, v kateri bi znali iskati potrditve za svoje odločitve. Primer z Luko Koper je nekoliko drugačen, a valjenje krivde na "sistem" bi lahko bila oblika prevelike samozavesti, ti. samo-obranitvena zmota (angl. "self-serving attribution"), kjer odgovornost za slab rezultat prelagamo na nekoga drugega.
Heath predlaga sledenje štirim principom pri sprejemanju odločitev: 1) preigrajmo več scenarijev, 2) upoštevajmo primere dobrih praks, 3) distancirajmo se od izziva tik pred odločitvijo, ter 4) se pripravimo na negativni izid odločitve. Odločevalci naj se torej zavedo, da se je verjetno kdo že odločal o podobni stvari v preteklosti, da je negotovost dana in zahteva pripravo tudi na najslabši scenarij, ter da je za dobre odločitve pomembno okolje, v katerem bodo ljudje izražali svoja mnenja.
Vir: McKinsey Quarterly, Making great decisions, April 2013.
