Od začetka septembra beležimo strmo rast delniških indeksov, tako na kapitalskih trgih razvitih gospodarstev, kot tudi na kapitalskih trgih gospodarstev v razvoju. Glavni razlog tega naj bi bil »QE2«.
Kot glavni razlog analitiki omenjajo »Quantitative Easing (QE)« oziroma kvantitativno sproščanje v višini 600 milijard USD, ki ga je napovedala ameriška centralna banka (Fed) v okviru spodbujanja gospodarske rasti.
Cilj je nizka raven brezposelnosti in dvoodstotna stopnja inflacije
Kvantitativno sproščanje je le eden izmed ukrepov ekspanzivne monetarne politike, s katerimi želi Fed doseči dolgoročna cilja: nizko raven brezposelnosti in stopnjo inflacije na ravneh okoli dva odstotka letno. Ta pogoja zagotavljata stabilno gospodarsko rast, saj nizka brezposelnost zagotavlja denar v žepih ameriškega prebivalstva, umirjena stopnja inflacije pa pomeni, da je prebivalstvo denar porabilo za nakupe izdelkov podjetij, ki so tako ustvarila prihodke.
Objave makroekonomskih podatkov namreč kažejo, da ameriško gospodarstvo sicer okreva, vendar počasi. Trenutno so glavni nosilci okrevanja potrošnja gospodinjstev, investicije podjetij ter rast zalog v podjetjih. Ekonomska teorija uči, da je najpomembnejša kategorija ravno potrošnja gospodinjstev, ki pa je neposredno povezana z zaposlovanjem. Statistike kažejo, da se je po močnem upadu v obdobju recesije obseg potrošnje sicer povečal, vendar pa gospodinjstva za tekočo potrošnjo porabljajo prihranke. Čeprav v zadnjih obdobjih podjetja objavljajo rasti dobičkov ter napovedujejo dobičke tudi v prihodnje, pa le redka načrtujejo odpiranje novih delovnih mest v ZDA, saj se dobički pretežno ustvarjajo s prodajo na tujih trgih oziroma z nižanjem stroškov.
Ker torej brezposelnost ostaja največja ovira za doseganje stabilne gospodarske rasti, želi Fed spodbuditi banke k povečanju obsega posojil, predvsem podjetjem, ki bi financirala nove projekte, ter tako zagotovila nova delovna mesta. Centralna banka v ta namen navadno uporablja instrument določanja višine medbančne obrestne mere, po kateri banke med seboj uravnavajo dnevno likvidnost. Trenutno so referenčne obrestne mere v razvitih gospodarstvih na zgodovinsko nizkih ravneh, zato ukrep dodatnega nižanja več ne bi bil dovolj učinkovit.
Kaj pomeni kvantitativno sproščanje?
Kvantitativno sproščanje pomeni, da bo Fed odkupoval predvsem državne obveznice na kapitalskih trgih. Neposredni učinek je rast cen obveznic na eni ter dodatna količina denarja pri prodajalcih le-teh na drugi strani. Lastniki obveznic so predvsem banke in druge finančne institucije, zato dodatna denarna sredstva pomenijo v prvi vrsti večjo likvidnost bančnega sistema in posledično nižje obrestne mere na medbančnem trgu. Ker ima bančni sistem vlogo posrednika pri prenosu denarnih sredstev v gospodarstvo, pomenijo nižje medbančne obrestne mere, ki so glavni dejavnik pri določanju višine obrestne mere pri posojilih, ugodnejše kreditne pogoje, tako za podjetja, kot tudi za posameznike.
Fed je ta ukrep že uporabil pri reševanju zadnje finančne krize, ko je omogočil ameriškim finančnim institucijam odprodajo hipotekarnih obveznic. Kombinirani program v višini 1,7 bilijona dolarjev (1.700 milijard USD), ki je obsegal tudi odkup lastniških deležev v ameriških bankah in zavarovalnicah, je trajal do marca 2010 in je preprečil propad ameriškega bančnega sistema, saj je zagotovil zadostno likvidnost bank ter tako pomagal ohraniti zaupanje komitentov v varnost njihovih bančnih vlog.
Finančni trgi so sprejeli novico z izjemnim optimizmom
Finančni trgi so novico o dodatnem kvantitativnem sproščanju sprejeli z navdušenjem, tako cene ameriških državnih obveznic kot tudi delniški indeksi so beležili izjemne stopnje rasti. Ameriški S&P500 je v tem obdobju porasel za slabih 17 odstotkov, prav tako globalni MXWO. V tem obdobju so nadpovprečne donosnosti dosegale naložbe v delnice iz sektorjev energije, surovin in materialov, potrošnih dobrin ter informacijske tehnologije.
Donosnosti delniških indeksov
Kot glavni razlog rasti cen na delniških trgih razvitih gospodarstev analitiki navajajo nizko ceno zadolževanja (nižje medbančne obrestne mere), ki naj bi spodbudila podjetja, da vlagajo v širitev obsega poslovanja oziroma izplačajo lastnikom dividende. Dobički v zadnjih obdobjih so namreč močno izboljšali finančni položaj podjetij, hkrati pa je donosnost netveganih naložb v državne obveznice, kot alternativna naložba, prenizka. Tako se med investitorji pojavljajo različne špekulacije glede prevzemnih tarč, saj so prevzemi konkurenčnih družb najverjetnejša možnost v gospodarskih panogah, kjer je naravna rast zaradi naravnih ovir ali kapitalske intenzivnosti omejena (surovine, javne storitve), prevzemniki pa tako financirajo rast obsega poslovanja. V sektorju informacijske tehnologije naj bi bile tarče manjša podjetja, s katerimi bi velikani pridobili nova znanja ter utrdili svoj položaj na področjih ter trgih, kjer še niso prisotni.
Donosnost sektorjev v indeksih
Če primernih kandidatov za prevzem ni, oziroma bi bili le-te predragi, pa naj bi podjetjem ostala možnost izplačila dobička v obliki nadpovprečno visokih dividend ali odkupa lastnih delnic na trgu. V obeh primerih je vpliv na rast cen delnic pozitiven, saj prva možnost zagotavlja takojšen denarni tok lastnikom delnic, druga možnost pa neposredno dviguje vrednost premoženja lastnikov.
Nižje obrestne mere imajo negativen vpliv na vrednost valute, v omenjenem obdobju je ameriška valuta zabeležila več kot deset odstotni upad vrednosti. Pričakovane nižje obrestne mere povzročijo odliv sredstev na tuje finančne trge, kjer so pričakovani donosi višji. Visoke stopnje rasti gospodarstev v razvoju, spodbujene z močno rastjo domače potrošnje, so privabile investitorje iz razvitih gospodarstev, ki iščejo naložbe z večjim potencialom za rast. Indeks delniških trgov gospodarstev v razvoju MXEF je porasel za 19 odstotkov, najvišje rasti cen pa so dosegale delnice iz sektorjev potrošnih dobrin, industrije, zdravstva in financ.
Rast evra in jena glede na dolar
Dodatnih 600 milijard dolarjev, ki jih bo Fed dal na razpolago predvsem finančnim institucijam, je v prvi vrsti dodatna spodbuda kapitalskim trgom, saj je težko oceniti, kolikšen del sredstev bo končal v obliki posojil neposredno pri podjetjih. Obstaja strah, da se bo nadaljeval odliv sredstev na kapitalske trge držav v razvoju, saj so tam pričakovani dobički najvišji. Glavno težavo naj bi predstavljale banke, ki so po prestani nepremičninski krizi zaostrile kreditne pogoje, sredstva pa raje brez tveganja posojajo centralni banki.
