V obdobju, ko potrošnja na trgih gospodarstev v razvoju postaja gonilo svetovnega gospodarstva, postaja gibanje deviznih tečajev čedalje pomembnejša tema. Finančna kriza in visoke stopnje zadolženosti v razvitih državah so zmanjšale kupno moč domačih potrošnikov, zato podjetja ustvarjajo dobičke predvsem na trgih Azije, Latinske Amerike in Rusije. Podjetja zahtevajo od vlad dodatno pomoč pri ustvarjanju konkurenčne prednosti, tudi s pomočjo spreminjanja vrednosti valute.
Kaj je valutna vojna?
Izraz »valutna vojna« oziroma »trgovinska vojna« pomeni enostranski poseg monetarnih in/ali fiskalnih oblasti posamezne države s ciljem vplivanja na vrednost valute te države. Namen je omogočiti lastnemu gospodarstvu oziroma domačim podjetjem boljši izhodiščni položaj od konkurentov. Med odmevnejše primere v zgodovini sodi odločitev Velike Britanije (VB), da leta 1931 opusti zlato pariteto. Sledil je upad vrednosti GBP proti USD, kar je pripomoglo k hitrejšem okrevanju VB. Tako so okrevanje financirale sosede, ki so ohranile zlato pariteto, kar je relativno podražilo njihovo valuto in zmanjšalo konkurenčnost v primerjavi z VB. Leta 1933 so ZDA odgovorile z opustitvijo zlate paritete, USD pa je izgubil 40 odstotkov vrednosti proti GBP. Odločitvi je nato sledilo še 25 držav. Medsebojno izčrpavanje s tiskanjem denarja in druga svetovna vojna je leta 1944 privedla do Brettonwoodskega sporazuma.
Kako se »bori«?
Mehanizem plačilne bilance tako vpliva na rast vrednosti valute države izvoznice zaradi povečanja povpraševanja po njeni valuti, saj mora izvoznica delovno silo plačati v lastni valuti. Mehanizem se sicer lahko upočasni, saj v obdobju globalizacije proizvodnja ne poteka le v državi izvoznici, vendar bi se vsaj dobiček iz poslovanja na koncu moral vrniti v matično državo. Ker pa izvoznica želi zadržati svojo konkurenčnost, lahko vzdržuje trenutni tečaj s povečanjem povpraševanja po valuti države uvoznice. To stori tako, da z dobičkom iz zunanje trgovine kupuje vrednostne papirje, izdane s strani uvoznice (državne obveznice, zakladne menice). Nespremenjeni devizni tečaj ohranja večjo konkurenčnost države izvoznice ter omogoča dodatno povečanje zunanjetrgovinskega primanjkljaja, ki prične negativno vplivati na posamezne makroekonomske kategorije (npr. rast brezposelnosti, javnega in proračunskega dolga) države uvoznice.
Država mora torej s fiskalnimi in monetarnimi ukrepi omogočiti gospodarstvu, da izboljša svoj konkurenčni položaj glede na eno ali več gospodarstev.
Fiskalne ukrepe predstavljajo predvsem uvozne tarife na blago in storitve ter različni (Tobinov, Spahnov, »Robin Hood«) davki na finančne naložbe, s katerimi oblasti želijo zmanjšati privlačnost investiranja na domačih finančnih trgih predvsem za špekulante.
Med monetarne ukrepe sodijo predvsem nižanja obrestnih mer, povečevanje denarja v obtoku in usklajevanje deviznih rezerv, s katerimi želijo oblasti preusmeriti mednarodne denarne tokove drugam in tako povečati ponudbo domače valute ter ji znižati vrednost.
Potrebno je poudariti, da ukrepi niso poceni: fiskalni ukrepi navadno povzročijo kratkoročno povečanje proračunskega primanjkljaja, monetarni ukrepi pa povečanje denarja v obtoku, kar lahko privede do inflacijskih pritiskov.
ZDA vs. Kitajska je aktualni primer valutne vojne
Aktualni primer valutne vojne je politični pritisk ZDA na Kitajsko glede vrednosti juana (CNY). Kitajska je namreč svoj gospodarski razvoj temeljila na ceneni delovni sili za t.i. »lohn posle«, ki je najprej povzročil selitev proizvodnje produktov z nizko dodano vrednostjo (oblačila, obutev), v zadnjem obdobju pa se kitajska podjetja uveljavljajo tudi kot proizvajalke izdelkov visoke tehnologije. Čeprav je kitajski izvoz rasel hitreje od uvoza, je tečaj CNY ostajal nespremenjen zaradi obsežnih nakupov ameriških državnih obveznic s strani kitajske centralne banke (graf spodaj), Kitajska pa je v času zadnje krize dosegala visoko gospodarsko rast tudi s pomočjo podcenjene valute. Svetovna finančna kriza je povzročila val obsežnih racionalizacij poslovanja podjetij, kupna moč prebivalstva v razvitih gospodarstvih pa se je, zaradi višje
stopnje brezposelnosti, zmanjšala. Visoka stopnja brezposelnosti ter napovedana krhka gospodarska rast sta spodbudili ameriške politike k pozivom na zaščito domačih delovnih mest.
Vendar težave z izgubo delovnih mest v razvitih gospodarstvih segajo v obdobja pred zadnjo krizo, saj so podjetja iz delovno intenzivnih panog, zaradi večje dobičkonosnosti sama selila proizvodnjo v regije s cenejšo delovno silo, to pa je pomenilo konec za tradicionalne industrije (tekstil, železarne), ki so zaposlovale večinoma delavce z nižjo stopnjo izobrazbe. Kriza je konkurenco le še dodatno zaostrila, zato so na Kitajsko pričeli seliti tudi delovna mesta, ki prej niso bila v nevarnosti. V predvolilnem boju so ameriški senatorji spregledali pomembno stvar: kitajska podjetja še vedno zgolj proizvajajo izdelke za znane blagovne znamke v lasti zahodnih korporacij, ki na podlagi podcenjene kitajske delovne sile ustvarjajo presežne dobičke. Kitajske blagovne znamke nimajo velike veljave na zahodnih trgih, lastni izdelki pa sodijo praviloma med blago široke potrošnje, ki nima visoke dodane vrednosti. Protekcionizem bi v tem primeru najbolj koristil domačim (zahodnim) podjetjem, ki bi se znebila tuje konkurence, sama pa bi izdelke še vedno proizvajala v tujini. Delovna mesta, ki so jih želeli rešiti, pa so prav ta podjetja ukinila že pred leti.
Do leta 2005 je bila kitajska valuta fiksirana na 8,276 CNY za 1 USD
Kitajska valuta je bila do julija 2005 popolnoma fiksirana na 8,276 CNY za 1 USD (graf levo), Busheva vlada pa je uspela izposlovati prilagajanje tečaja USD/CNY, ki je do julija 2008 upadel za več kot 15 % (rast juana). V času finančne krize je kitajskim monetarnim oblastem z nakupi ameriških državnih obveznic uspelo zadržati tečaj na ravneh okoli 6,82 CNY za 1 USD do septembra 2010, ko je Fed napovedal drugi program kvantitativnega sproščanja. 
Taka vojna finančno izčrpava vse vpletene države
Pomembno je opozoriti, da ugodnejši tečaj ali fiskalni ukrepi dolgoročno ne morejo rešiti strukturnih težav gospodarstva, saj konkurenčnost temelji predvsem na produktivnosti. Za dvig konkurenčnosti so namreč nujne spremembe na ravni posameznih gospodarskih panog, kot je zagotavljanje višje produktivnosti in višje dodane vrednosti. Omejitev tuje konkurence namreč ne more zmanjšati obsega brezposelnosti, zato mora oblast ustvariti okolje, ki bo podjetja spodbujalo pri zaposlovanju domače delovne sile. Država mora najprej ugotoviti, ali je sploh finančno sposobna izvesti potrebne ukrepe, saj jo lahko pahnejo v še večje težave. Taka vojna finančno izčrpava vse vpletene države, neposredno korist pa imajo predvsem posamezna podjetja, zato jo je smiselno izvajati le v skrajnih primerih, ko medsebojni dogovor ni mogoč.
