»Protekcionizem je ena največjih nevarnosti za okrevanje«

»Protekcionizem je ena največjih nevarnosti za okrevanje«

Peter Jenčič je mnenja, da je Kitajska v situaciji, ko poskuša transformirati svoje gospodarstvo, pričakuje krepitev valut azijskih držav. Meni, da je protekcionizem ena izmed največjih nevarnosti za okrevanje svetovnega gospodarstva.

V zadnjem času so centralne banke po vsem svetu, vključno s tistimi na Filipinih, na Tajskem, v Indoneziji, Maleziji, Izraelu, Tajvanu, Braziliji in na Japonskem, intevenirale na deviznih trgih v upanju devalvacije lastne valute (več v »Zakaj lahko naraščanje valutnega konflikta veliko stane?«). Ampak zdi se, kot da se valutni špekulanti gibljejo prav tako hitro, prodajajo ameriške dolarje in stavijo na to, da bo ameriška valuta nadaljevala padec. O tem priča tudi podatek, da so stave na nadaljnji padec ameriškega dolarja v tednu, ki se je končal 15. oktobra, na terminskem trgu v Chicagu z 32,6 milijardami, dosegle skoraj rekordne vrednosti. Nenadoma se zdi, da je vsak narod na valutnem trgu sam zase in poskuša obrniti valutna razmerja v svojo korist. Ali lahko govorimo o začetku "valutne vojne"?

Peter Jenčič, ALTA Skladi: »Termin valutne vojne je v zadnjem času pridobil na uporabi, analiziranje preteklih izkušenj (predvsem t.i. Plaza Accord iz leta 1985 in posledičen vpliv na Japonski boom and bust cikel) pa je novi fokus večine svetovnih analitikov in novopečenih ekonomskih zgodovinarjev. Države sveta se igrajo igro z angleškim nazivom »beggar thy neighbour«, kar v nekoliko daljšem slovenskem kontekstu pomeni, da želijo z devalvacijo/depreciacijo lastne valute pridobiti na konkurenčnosti, s tem pozitivno vplivati na izvozni sektor ter spodbuditi neto izvoz kot komponento gospodarske rasti. Žrtev tega pa je »sosed«, ki ga taka politika siromaši, saj mu države kot dodaten ukrep postavijo carine in kvote na uvoz blaga. Zaradi tega, ker de-facto vse pomembnejše države sveta že počnejo nekaj podobnega, so države kljub načelnemu dogovoru o prekinitvi devalvacij na pripravljalnem sestanku držav G20, pred pripornikovo dilemo, ki jo poznamo iz teorije iger.«


V preteklih tednih smo bili priča napetostim med razvitimi državami ter državami v razvoju, predvsem Kitajsko. V Washingtonu, Tokiu in po najpomembnejših prestolnicah območja evra so namreč prepričani, da v Pekingu umetno zadržujejo podcenjen tečaj juana glede na dolar, evro in jen ter s tem krepijo konkurenčne prednosti kitajskih izvoznikov. Kitajske oblasti odgovarjajo, da gre zgolj za protekcionistične vzgibe razvitih držav. Ali menite, da bo Kitajska popustila zahtevam najrazvitejših držav z ZDA na čelu, da naj zviša tečaj juana?


Peter Jenčič, ALTA Skladi: »Kitajska je v situaciji, ko poskuša transformirati svoje gospodarstvo. Cilj je predvsem zmanjšati prispevek SoE (podjetij v državni lasti), znižati z vrha komunistične partije orkestrirane investicije v fiksna sredstva (FAI) in tudi odvisnost od izvoza. Ukrepi Kitajske (kar je tudi poudarek bodočega kitajskega predsednika Xi Jinpinga) bodo usmerjeni v gradnjo socialnih stanovanj in tudi oblikovanje socialne mreže, s pomočjo katere bi se znižalo varčevanje kitajskega prebivalstva. Kitajska je tudi s presenetljivim (a tudi morebitno poznim) zvišanjem obrestnih mer predvsem navzven dala signal, da želi biti suverena in samostojna pri implementaciji monetarne politike. V procesu apreciacije juana je razumeti željo Kitajske po postopni prilagoditvi, saj je hitrost krepitve odvisna od uspešnosti zgoraj opisane tranzicije in širših gospodarskih reform ter od razmer pri ključnih trgovskih partnerih. Po moji oceni ima Kitajska precej dober argument, ko trdi, da bi bilo potrebno krivdo za svetovno neravnovesje (ki se po mnenju ameriških medijev in tudi politikov najbolj odraža v primanjkljaju/presežku tekočega računa plačilne bilance med ZDA in Kitajsko) vsaj delno naprtiti tudi ekspanzivni monetarni politiki ameriške centralne banke.«


Nenaden padec dolarja proti drugim valutam - za približno 10 odstotkov od junija letošnjega leta, je vznemiril občutljivo ravnotežje svetovnega gospodarstva, ki si še vedno ni opomoglo od posledic finančne krize. Mnoge druge valute, zlasti v Aziji in na razvijajočih se trgih, kot je npr. Brazilija, skokovito naraščajo kot posledica padca dolarja. Tako njihova gospodarstva privlačijo poplave špekulativnega kapitala tistih, ki iščejo višje obrestne mere in so tako v nevarnosti pregrevanja. Kakšne posledice bi lahko imelo dodatno tiskanje denarja s strani Fed in kako pričakujete da se bo ameriški dolar gibal v prihodnje?


Peter Jenčič, ALTA Skladi: »Pričakovanja glede dodatnega tiskanja denarja s strani FEDaso v zadnjem času gonilo dogajanj na trgih, pri čemer se ugibanja o velikosti QE2 močno razlikujejo. Moja ne-napoved glede valut je, da pričakujem krepitev valut azijskih držav (ASEAN in tudi Kitajske, pomembna destinacija svetovne likvidnosti pa je tudi Brazilija, kjer poskuša država z administrativnimi ukrepi zajeziti prilive likvidnosti), povsem možno pa je, da bo objava QE2 predstavljala povod za razprodajo trgov in posledično tudi obrat v valutnem razmerju dolar-evro. Sicer pa je po raziskavi ISI Group kar 60 % ameriških vlagateljev nenaklonjenih dodatnim »nekonvencionalnim« ukrepom s strani FEDa, najverjetneje predvsem zaradi slabega vpliva ukrepov na realno gospodarstvo in skrbi, ki je posledica rekla: "there is no free lunch".«


V vsaki vojni imamo dve strani, tiste ki zmagajo in tiste ki izgubijo. Kdo bi po vašem mnenju, v primeru "valutne vojne" in dodatnih protekcionističnih ukrepih, največ pridobil in kdo bi ostal kot poraženec?


Peter Jenčič, ALTA Skladi: »Pogosto je tako, da se zmagovalci v vojnah tisti, ki se niso vojskovali. Še bolj pogosto pa je, da vojne zahtevajo veliko žrtev, prekinitev vojne pa ni posledica zmage oz poraza ene strani, ampak ugotovitve, da vojna škodi vsem stranem. Protekcionizem je po mojem mnenju ena izmed največjih nevarnosti za okrevanje svetovnega gospodarstva. Zaradi tega pozorno spremljam smer, ki jo je trenutno ubrala mednarodna politika in trenja med državami.«

Priporoči članek prijatelju