V letu 2011 je dogajanje v Aziji večinoma determinirano s pričakovanji investitorjev glede inflacije in posledično postopne normalizacije monetarnih politik centralnih bank. Ni presenetljivo, da so v letošnjem letu znotraj azijske regije najslabši trgi, kjer je inflacija največji problem (podatki v tabeli). Ti trgi so bili v lanskem letu med vlagatelji najbolj priljubljeni in posledično tudi med najbolj donosnimi trgi.
Trend in sentiment sta se obrnila, ko je vrag v obliki previsoke inflacije vzel šalo
Razlogov za inflacijske pritiske je več, a glavni so brez dvoma rast cen hrane (med bolj ranljivimi zaradi visokega deleža prehrane v košarici potrošnih dobrin so Indija, Filipini, Vietnam in Kambodža ter tudi Kitajska), rast cen energentov in surovin (zaradi poplav v Avstraliji in na Kitajskem ter še vedno omejene ponudbe, ki je posledica odločitev surovinskih podjetij med samo krizo), ter tudi denarne politike centralnih bank tako v razvitem svetu kot tudi lokalnih centralnih bank (ki v normalizaciji monetarne politike zaradi najrazličnejših razlogov zamujajo in neprimerno ohranjajo obrestne mere prenizko).
Tabela: donos izbranih azijskih indeksov v lokalni valuti in v evrih od začetka leta do 10.3.2011
Vir: Bloomberg, 10.3.2011
Kdaj in kako normalizirati monetarne politike
Pred dnevi je guverner ECB izjavil, da ne more izključiti zviševanj obrestnih mer še v letošnjem letu, nekoliko manj odločnosti pri nadaljevanju t.i. kvantitativnega lajšanja pa je glede na nedavne izjave opaziti tudi v ZDA. Centralne banke v Aziji so že nekaj časa v precepu, kako ukrepati. Ohlapne monetarne politike so spodbudile domače povpraševanje, kar je bil brez dvoma eden od glavnih ciljev teh politik (poleg ohranjanja zunanje konkurenčnosti). A vendar se azijski centralni bankirji že dalj časa zavedajo, da vprašanje ni, ali normalizirati denarno politiko, temveč kdaj in kako agresivno. Razlog, da je dilema kdaj in kako aktualna, tiči v skrbi, da bodo s zategovanjem likvidnosti zadušile domače povpraševanje, predvsem pa vplivale na slabšo konkurenčnost. Desetega marca je korejska centralna banka drugič zvišala referenčno obrestno mero za 25 bazičnih točk na 3 odstotke. Za podobno potezo se je odločila tudi tajska centralna banka. Obe potezi sta bili pričakovani in na valuti obeh držav nista imeli večjega vpliva. Korejska centralna banka se je za potezo odločila zaradi rastočih inflacijskih pritiskov, saj je inflacija v februarju znašala 4,5, kar je nad območjem, ki je še sprejemljiv za centralno banko. Centralno banko skrbi, da bodo rastoče cene nafte še povečale inflacijo, a na drugi strani ne želi prehitro zaostrovati denarne politike, saj bi to vplivalo na izvoznike (chaeboli kot so npr. Hyundai, Samsung, Kia, LG, Doosan,…) ter tudi na sanacijo bančnega sistema.
Srednjeročni potencial Indije je fantastičen
S podobnimi skrbmi se ubada tudi indijska centralna banka. Reserve bank of India je obe ključni obrestni meri do sedaj zvišala že sedemkrat in pričakovati gre, da bo z zategovanjem likvidnosti nadaljevala tudi na srečanju 17. marca. V primeru Indije so razlog za inflacijo poleg rastočih cen hrane, (predvsem posledica lokalnih dejavnikov) rastoče cene energentov. Indija uvaža tako nafto, kot tudi premog in odvisnost od čedalje dražjega uvoza je glavni razlog za skrb. Politična situacija v Indiji je v zadnjih mesecih zaradi škandala glede podkupovanja v državnih podjetjih in korupcije pri dodeljevanju frekvenc za 3G omrežje nekoliko manj stabilna, kot je kazalo po volitvah leta 2009. Vlada zaradi socialnih dejavnikov ne sprosti določanja cen nekaterih goriv, kar vpliva na indijsko fiskalno pozicijo, a hkrati tudi vsaj delno brzda inflacijo.
Pred tedni predstavljen proračun za leto 2012 (indijsko poslovno leto traja od 1.4 do 31.3) je vsaj za nekaj časa razvedril vlagatelje, a se že po nekaj dneh (ponovno) zastavljajo vprašanja glede uresničljivosti obljub. Indija, ki je bila v letu 2010 večinoma deležna več deset milijard dolarjev prilivov sredstev institucionalnih vlagateljev, je ravno zaradi narave teh finančnih prilivov precej ranljiva ob spremembi sentimenta svetovnih vlagateljev. Zaradi omenjenih skrbi glede Indije že nekaj mesecev (taktično) ohranjam nekoliko previdno stališče. V primeru nadaljevanja rasti cen nafte zaradi geopolitičnih dejavnikov je Indija po mojem mnenju ujeta med nakovalo in kladivo, v nasprotnem primeru pa se lahko nadejamo povratku vlagateljev. Poteze indijske centralne banke so namreč pravilne in glede na ponudbene šoke pravilne, gospodarska rast sloni na domačem povpraševanju, ozka grla v indijskem gospodarstvu pa bodo vlado v prihodnjih letih prisilile v investicije. Srednjeročni potencial Indije je fantastičen in brez dvoma eden najlepših v svetovnem merilu. Demografska slika ponuja indijskemu gospodarstvu priložnost, da v prihodnjem desetletju stabilno in vzdržno raste hitreje od večine svetovnih držav. V indijskem gospodarstvu za razliko od kitajskega delujejo tržni principi. Sicer indijski kaos marsikdaj zakrije demokratičen sistem in tržno gospodarstvo, a temelji za prihodnost so pravi. Zapišem lahko, da je velik prispevek domačega povpraševanja tisto, kar verjetno Kitajska najbolj zavida Indiji.
Kitajska kot Indiana Jones?
Kitajska je 10. marca objavila podatke o februarskem zunanjetrgovinskem primanjkljaju, ki je znašal 7,3 milijarde dolarjev. Izvoz je glede na predhodni februar porasel zgolj 2,4 %, uvoz pa 19,4 %. Dejstvo je, da so ti podatki močno orožje v rokah premiera Wena Jiabaa pri odbijanju ameriških pritiskov po hitrejši apreciaciji juana. A vendar, ker gre za podatke najkrajšega meseca leta in meseca, ko so na Kitajskem praznovali novo leto, utegnejo biti zglajeni podatki čez daljše obdobje manj šokantni. Kljub temu ti podatki o zunanji trgovini odražajo poteze kitajskih oblasti v zadnjem letu, ko so z omejitvami nepremičninskega trga in zviševanjem zahtev za banke upočasniti gospodarstvo.
Tej tezi pritrjuje tudi podatek o rasti denarnega agregata M2, ki je v januarju znašala zgolj še 17,2 % glede na lanski januar. S tem se je rast denarnega agregata vrnila v okvir večletnih nivojev in se povsem približala cilju oblasti. Po tem, ko je centralna banka opustila določanje odobrene kvote novih letnih kreditov in se odločila za bolj podrobno spremljanje delovanja bank, se zdi (glede na govorice), da so banke v prvih mesecih leta znižale svojo kreditno aktivnost glede na lanske podatke. Chris Wood iz CLSA trdi, da Kitajska čedalje bolj postaja »stoj-pelji« (ang. stop-go) gospodarstvo, kar je posledica želja oblasti po uravnavanju vseh ekonomskih kategorij naenkrat. Sam trdim, da je transformacija Kitajskega gospodarstva tvegan podvig s kopico pasti. Primerjam ga lahko s prizorom iz filma o Indiani Jonesu, ko junak poskuša pred nasprotniki ubežati tako, da iz enega drvečega vlaka skoči na vlak, ki drvi v drugo smer. Zgolj v filmu pri tem početju junak dobi samo manjše praske. Podobno lahko zgolj največji romantik in optimist pričakuje, da bo Kitajska ob transformaciji gospodarstva dobila samo nekaj prask. Veliko večja verjetnost je, da bodo zunanji šoki, politični pritiski in notranja nesoglasja pogosto vodili do napačnih, zgrešenih in časovno neustreznih potez. Nihanje tečajev na borzi in zelo raznolik donos po sektorjih torej ne sme predstavljati prevelikega presenečenja.
Grafi:
Dogajanje v MENA regiji je podražilo cene nafte, kar povzroča dodatne skrbi centralnim bankirjem.
Dražja nafta bo vplivala tudi na poslovanje letalskih družb, kar se že pozna na cenah delnic teh družb.
Indeks 30. indijskih podjetij je zaradi ranljivosti indijskega gospodarstva na rastoče cene nafte od začetka leta najslabši v azijski regiji.
