»Moje stališče je, da je bolje takoj začeti prilagajanje, kot pa čakati do trenutka, ko neravnovesje predstavlja sistemsko grožnjo. A zaradi človeške nenaklonjenosti spremembam in nevarnosti, da bi reforme bančnega sistema zamajale udobnost vladanja političnih elit, ne pričakujem občutnih sprememb in liberalizacije kitajskega finančnega sistema.«
Kitajska centralna banka (PBoC – People's Bank of China) je v torek, 5. aprila, ponovno zvišala referenčno (enoletno) obrestno mero za 25 bazičnih točk. Po novem tako znaša depozitna obrestna mera 3,25 %. Gre za četrto zvišanje obrestnih mer s strani PBoC, ki je bila v zadnjem času inflacijo poskušala krotiti predvsem z zviševanjem stopnje obveznih rezerv (RRR). PBoC od velikih bank zahteva, da morajo kar 20 odstotkov depozitov nameniti za rezerve.
Slika 1: Kitajska centralna banka se je s ciljem krotitve likvidnosti pogosto posluževala instrumenta RRR.
Že pred tem zadnjim zvišanjem obrestne mere so velike mednarodne banke postajale nekoliko bolj optimistične glede potenciala rasti kitajskih delnic v nadaljevanju leta. Analitiki večjo naklonjenost Kitajski argumentirajo s pričakovano nižjo inflacijo v drugi polovici leta in oceno, da se cikel zategovanja likvidnosti na Kitajskem bliža koncu. Sam menim, da je povsem možno, da se bo inflacija v prihodnjih nekaj mesecih nekoliko znižala, predvsem zaradi efekta osnove. V prid tem pričakovanjem govori tudi iztek (aktualnega) kvantitativnega lajšanja v ZDA konec junija in pa (v času pisanja prispevka še vedno zgolj pričakovano) zvišanje obrestnih mer s strani ECB. Argumenti za trditev, da se inflacija ne bo (za dalj časa) občutneje znižala pa so: rast plač na Kitajskem, rastoče cene surovin in energentov, rastoče cene električne energije (v kolikor bo Kitajska resnično zaustavila ali vsaj za nekaj časa odložila načrte glede gradnje jedrskih elektrarn) ter globalno rastoče cene hrane.
Slika 2: Indeks CSI300 v zadnjih tednih beleži nekaj malega rasti, kar sovpada z znižanjem inflacijskih pričakovanj.
Ali lahko pričakujemo padec cen hrane?
Pri gibanju cen hrane je potrebno omeniti sledeče: svetovna populacija raste okoli 1,1 odstotka na leto, največji prispevek rasti svetovnega prebivalstva pa prihaja iz hitrorastočega sveta. Hitra rast cen hrane v zadnjem času (od sredine leta 2010 so se cene hrane kar podvojile) ni posledica hitrejšega naravnega prirastka temveč vremenskih nevšečnosti, ki so vplivale na količino ter tudi na hranilno vrednost pridelka. Slabša letina je države prisilila, da so uvedle kvote na izvoz poljščin, kar je vplivalo na rast cen teh agrikultur na (relativno plitvem) parketu svetovnih trgovskih borz. V letošnjem letu utegnejo poplave v osrednjem delu ZDA, ki so posledica taljenja obilnih snežnih padavin v ravno minuli zimi, vplivati na kakovost priprave obdelovalnih površin, povzročiti zamude pri sejanju in se posledično odraziti na rasti cen pšenice ter ostalih poljščin. Za rastoče povpraševanje po hrani sta v največji meri zaslužna urbanizacija in gospodarski razvoj manj razvitih držav, pri čemer pomembno vlogo igra tudi sprememba v strukturi povpraševanja po hrani v teh državah. Ali torej lahko pričakujemo padec cen hrane? Menim, da je temu tako, saj smo po mojem mnenju pri cenah hrane priča pretirani reakciji (ang. overshooting) in bi v prihodnje moralo priti do normalizacije cen na nivoje dolgoročnega trenda rastočih cen.
Slika 3: Rastoče cene koruze so v zadnjem času vplivale na višjo inflacijo
Zakaj je ta nekoliko daljši odstavek glede rastočih cen hrane pristal v prispevku o Aziji? Zato, ker je po oceni banke Morgan Stanley inflacija na Kitajskem, ki izvira iz cen hrane v februarju 2011 glede na februar 2010 znašala 11 %. Glede na ocenjeno (struktura košarice za izračun indeksa cen življenjskih potrebščin na Kitajskem ni znana) strukturo košarice, znaša delež »inflacije hrane« okoli 30 %, preostalih 70 % v izračunu inflacije pa sestavljajo druge življenjske potrebščine. Rast slednjih je v februarju zanašala 2,3 odstotka. Vidimo lahko torej, da so cenovni pritiski pri drugih življenjskih potrebščinah zmerni in daleč od nivojev, ki bi PBoC silili k restriktivni monetarni politiki. Optimizem glede znižanje cen hrane podpirajo tudi podatki za sicer zelo kratko obdobje (od 1. do 10. marca), saj so cene mesa v tem obdobju prvič po oktobru upadle.
Kar nekaj preplaha je povzročila negotovost glede jedrske elektrarne na Japonskem. V četrtek, 17. marca, so po podatkih državne televizije CCTV Kitajci kupili kar 370.000 ton soli. Naslednji dan še dodatnih 220.000 ton. Običajno Kitajci dnevno kupijo za okoli 15.400 ton soli. Za izjemen skok povpraševanja po soli so bile zaslužne govorice, da je sol učinkovit protistrup za radiacijo. Odveč je izpostavljati, da je tak poskok povpraševanja po soli dvignil cene le-te. V naslednjih dneh, ko se je izkazalo, da povprečno kitajsko gospodinjstvo več let ne bo porabilo kupljene soli, pa je dvignilo tudi pritisk kakšnemu kupcu (ali vsaj njegovi ženi).
Transformacija kitajskega gospodarstva je tvegan podvig
Prejšnji prispevek na temo azijskih trgov (Kitajska kot Indiana Jones, 14.3.2011) sem zaključil s stavkom: »Sam trdim, da je transformacija kitajskega gospodarstva tvegan podvig s kopico pasti.« Kitajska želi z novo petletko deklarativno rasti nekoliko počasneje, a ta rast naj bi bila bolj kakovostna. V primeru Kitajske to pomeni, da se ne bi več tako hitro povečevale razlike med prebivalstvom, da bi imela gospodarska rast manjše negativne vplive na okolje in da bi izvozno orientirano gospodarstvo bolj usmerili na domač trg (pri čemer ta transformacija v doglednem času ne zmanjšuje pomena investicij v trajna sredstva). Mogoče še celo bolj pomembna in hkrati pasti polna pa je tudi finančna reforma in liberalizacija finančnega sistema. Kitajske banke so namreč še vedno zgolj uresničevalke ciljev kitajske komunistične partije.
Zviševanje obrestnih mer s strani PBoC utegne na površje naplaviti nekaj okostnjakov delovanja kitajskega sistema. Kratek zapis o bančnem sistemu na Kitajskem sledi v naslednjih odstavkih.
Splošno veljaven model gospodarske rasti, ki privede do kreditnega balona ima dve stopnji
V prvi razvojni fazi so bančno financirani projekti zaradi deficitarnosti infrastrukture potrebni in tudi ekonomsko upravičeni. Zaradi rentabilnosti investicij ter pozitivnih eksternalij se to odrazi na višji gospodarski rasti. V drugi razvojni fazi pa pride do povečanja slabih investicij, neustrezne alokacije bančnih resursov in situacije, ko dolg narašča hitreje, kot sredstva. Kdaj v razvoju države pride do te faze, je diskutabilno.
Dejstvo je, da se s tehnološkim in gospodarskim razvojem vedno znova pojavi potreba po investicijah v fiksna sredstva (za posodobitev, nadomestitev ali nadgradnjo). Bolj so pomembni razlogi, zakaj pride do te faze. Skupno vsem drugim fazam so dalj časa nizke obrestne mere (v primeru Kitajske so le-te negativne), velika likvidnost finančnega sistema, slab nadzor nad aktivnostjo bank in pa tudi napačen sistem iniciativ (ko gredo koristi projekta investitorju, stroški pa se porazdelijo po bančnem sektorju).
Že na prvi pogled je jasno, da je situacija v Sloveniji v preteklih letih ustrezala vsem štirim pogojem. Slovenija ima s situacijo v kitajskem bančnem sektorju še eno skupno točko. Obstajata, grobo rečeno, dva sistema oz. bolje rečeno, koncepta vloge finančnega sistema. V sistemu, ki ga lahko imenujemo anglo-saksonski, banke odločajo, katere aktivnosti bodo izvajale. Lastniki in tudi varčevalci so udeleženi v uspešnosti poslovanja bank. Tak sistem je bolj nagnjen k nestabilnosti, kar potrjuje tudi aktualna gospodarska kriza. Slovenija je od tega sistema precej oddaljena, četudi smo v stanju nestabilnosti (že drugič v relativno kratkem časovnem obdobju).
Drugi sistem, ki po mojem mnenju opisuje tako slovenski kot tudi kitajski bančni sistem, pa je ureditev, ko imajo banke vlogo fiskalnega agenta za vlado oz. druge elite. Cilj take ureditve je rast za elite, hkrati pa vsesplošna stabilnost, ki elitam omogoča ohranjanje pozicij. Hitra rast kreditov povečuje tveganje za stabilnost, zato je edini način, da se tveganje zmanjša, prestavitev tveganja na neko drugo entiteto. Edina dovolj velika entiteta je država, kar pomeni, da se kreditno tveganje socializira, izgube bančnega sistema pa nosimo davkoplačevalci.
Nadaljnje zviševanje obrestnih mer na Kitajskem bi utegnilo razgaliti nerentabilne projekte, podobno kot je svetovna gospodarska kriza razgalila piramidno igračkanje slovenskih gradbenih podjetij.
Bolje je takoj začeti prilagajanje, kot pa čakati do trenutka, ko neravnovesje predstavlja sistemsko grožnjo. A zaradi človeške nenaklonjenosti spremembam in nevarnosti, da bi reforme bančnega sistema zamajale udobnost vladanja političnih elit, ne pričakujem občutnih sprememb in liberalizacije kitajskega finančnega sistema.
