Privatizacija državnega premoženja je ključ do pravne države enakih možnosti.
Domača borza je v minulem tednu ponovno beležila rdeče številke. Najbolj zaslužne za to so bile delnice Mercatorja in Telekoma Slovenije. Predvsem pa domača politika, ki postaja iz dneva v dan bolj podobna bizarnemu šovu nedoraslih osebkov z očitnimi znaki motenj osebnosti.
Delnice Mercatorja so izgubile dobrih 20% vrednosti in kotirajo pri 87 EUR za delnico. Razlog je seveda v tem, da se na razpis za prodajo deleža v podjetju ne prijavlja nihče več razen hrvaškega Agrokorja, ki ima tudi sam težave s pridobivanjem stabilnih virov financiranja nakupa in enega finančnega sklada, ki mu je pač interes kupiti podjetje čim ceneje in ga prestrukturirati. Ponudbe obeh so seveda temu primerno nizke, zato prodajalci s prodajo pod takimi pogoji oklevajo in upajo na boljše ponudbe. A teh ni, ker se v vmesnem času vztrajno poslabšuje tudi tržni in finančni položaj Mercatorja. Družba je v čedalje slabši kondiciji, prodajalci pa upajo, da bo nekdo ponudil več. Zakaj pa bi?
Telekom Slovenijem navzgor
Druga zgodba je Telekom Slovenije. Delnica je prejšnji teden pod vplivom informacije, da je podjetje uvrščeno na seznam privatizacije državnega premoženja poskočila na 106 EUR za delnico. Kmalu po tem, ko so seznam reform poslali v Bruselj, so seveda vladajoči politiki doma pokazali svoj pravi obraz in začeli med seboj kar tekmovati, kdo bo bolj očrnil predvideno privatizacijo državnih podjetij. Poslanci druge največje koalicijske stranke bodo v parlamentu celo izrecno nasprotovali prodaji Telekoma Slovenije. Seveda to otročje igračkanje z načrti ne vpliva pozitivno na razpoloženje vlagateljev, ki so zaradi tega začeli delnice Telekoma prodajati, njihov tečaj pa potisnili do 96 EUR za delnico.
Zakaj se mora država umakniti iz lastništva in nadzora podjetij
Obstaja več razlogov zakaj bi bilo za to državo dobro, če bi se odrekla lastništvu in nadzoru v podjetjih. Najbolj preprosti in očitni so tisti, ki govorijo o večji učinkovitosti poslovanja predvsem na račun manjšega razmetavanja denarja družbe. Klasični primer so poblaznele večmilijonske sponzorske pogodbe za nekatere športne klube. Vsekakor ni in ne sme biti naloga države, da posameznim športnikom in športnim funkcionarjem omogoča managerske plače. Drugi razlog govori o tem, da imajo podjetja v državni lasti privilegiran položaj na trgu zaradi možnosti političnega dodeljevanja velikih državnih poslov, kar pomeni oviranje proste konkurence. Tudi tega si državljani ne smemo želeti, saj gre nekonkurenčnost neposredno na naš račun preko pod-mizo dogovorjenih in posledično preplačanih poslov. Tretji razlog govori o bolj poštenem kadrovanju. Državna podjetja so namreč v zadnjih letih postala leglo političnih in sorodstvenih kadrov od katerih mnogi nikoli ne bi dobili takih služb, če bi se sami brez političnih zvez potegovali zanje. Številni bolj sposobni ljudje, ki take vrste poznanstev nimajo pa ostanejo pred zaprtimi vrati.
Problem svetovalnih pogodb
Poglavitni razlog zaradi katerega bi pravzaprav državljani morali zahtevati od politike, da se umakne iz državnega lastništva podjetij pa je koruptivno delovanje, ki se je zaredilo v državno kontroliranem delu gospodarstva. V Sloveniji najbrž skorajda ni več javnega razpisa v katerem ne bi posle pridobila »prava« podjetja. Če pregledamo družinska podjetja vseh domačih politikov, javnih funkcionarjev in njihovih družinskih članov bomo verjetno ugotovili, da jih velik delež vsaj del prihodkov opravi na račun poslov z državnimi podjetji ali podjetji lokalnih skupnosti. Najboljši primer so razne storitvene in svetovalne pogodbe, kjer iz državnih firm v zasebne žepe odtekajo milijoni.
Nadzorniške funkcije zelo iskane
Poznanstva, korupcija in podkupnine imajo pri pridobivanju poslov z državnimi podjetji veliko težo. Zato so različne nadzorniške funkcije tudi tako iskane. Politiki, ki seveda te svoje fevde branijo na vso moč, skušajo ljudem prati možgane z zgodbicami o zlobnih tujcih, ki naj bi domača podjetja pokupili, zaprli ali preselili v tujino. Domača oligarhija na ta način zgolj nadaljuje izčrpavanje teh podjetij in si s tem zagotavlja neskončen vir povečevanja osebnega premoženja. S tem premoženjem nato obvladuje politično sliko in institucije države, ki so v tem boju praktično nemočne. Zloglasni tajkuni torej niso produkt »neoliberalizma« temveč pretiranega državnega intervencionizma. Večina teh kravjih kupčij bi se v primeru prihoda resnega tujega lastnika končala v trenutku, zato moramo državljani na vso moč zahtevati, da se državna podjetja prodajo. In da država nemudoma preneha posegati na področje gospodarstva in razdeljevati naš, davkoplačevalski denar po političnem navdihu vsakokratne oblasti. Brez prekinitve tokov denarja, ki napajajo tajkunsko oligarhijo ne bomo imeli normalne države ne glede na kakršnekoli druge reformne ukrepe. Enostavno moramo doseči, da se za te pokvarjene politično-sorodstvene naveze za zmerajo zaprejo pipice državnega denarja. To je edini, ampak res edini način, da se politika v Sloveniji končno spremeni.
