Kreativne bančne rešitve na Cipru

Na Cipru se je ta teden zgodil pomemben dogodek, ki utegne do temeljev zamajati evropski bančni sistem. Dobili smo namreč jasno sporočilo evropskih voditeljev, da konfiskacija zasebnega premoženja ni več tabu, ko gre za reševanje bank in državnih blagajn. Težava takega razmišljanja ni v tem, da bo nekdo del svojega premoženja pač izgubil, to je normalen način na katerega kapitalizem rešuje odstopanja v družbi. Problem je v tem, da se arbitrarno spreminjajo pravila sredi kriznega dogodka in to ravno pravila, ki naj bi nas pred takimi krizami kar se da obvarovala. Evropa ne more hkrati oglaševati svojega sistema jamstva vlog do višine 100.000 EUR, kot varnega, nato pa ob prvi krizi tega sistema ne uveljavi, temveč ga povozi z nekimi gasilskimi ukrepi, ki bodo zgolj razširili paniko.

Nedotakljivost varčevalnih računov pod 100.000 evrov

Kako se pravilno rešuje banke smo na tem mestu že večkrat napisali, vendar bomo izkoristili primer Cipra in zadevo še enkrat ponovili. Najprej so na vrsti bančni delničarji. Ti običajno v postopku prestrukturiranja izgubijo vse premoženje. Nič nenavadnega, tudi delničarji podjetij, ki niso banke, v stečajnem postopku izgubijo vse svoje premoženje. S tožbami se seveda ti lahko spravijo nad uprave bank in od njih zahtevajo odškodnine. Drugi so na vrsti lastniki podrejenega dolga – hibridnih obveznic. Tudi ti večinoma izgubijo vse. Za prevzemanje tveganj so namreč tudi dobivali višje donose. Naslednji pridejo na vrsto imetniki običajnih obveznic. Ti lahko tudi izgubijo del premoženja, del pa se lahko konvertira v kapital banke tako, da se iz upnikov spremenijo v lastnike. Čez čas bodo z dobrim upravljanjem banke utegnili dobiti večji del svojega vložka vendarle povrnjenega. Šele zadnji so na vrsti varčevalci. Pa še tukaj najprej izgubijo tisti, katerih zneski presegajo znesek zavarovan s strani jamstvenih shem. Sami so si krivi, saj je višina zavarovanja jasno znana vsakemu, ki se vsaj malo potrudi poiskati informacije. In tisti, ki še zmeraj imajo milijone na ciprskih bankah, bi se lahko malo bolj potrudili. Zneski na varčevalnih računih, ki pa ne dosegajo zavarovane vsote po jamstvenih shemah morajo ostati nedotakljivi! Če se tega ne nameravamo držati je bolje, da jamstvene sheme za depozite sploh nimamo. Tako vsaj ne bomo ljudem obljubljani nečesa, česar ne moremo izpolniti.

Pomen regulacije finančnih trgov

Če smo se že odločili, da bomo depozite varčevalcev pod določenim zneskom zavarovali, potem moramo za zagotavljanje tega izpolniti vsaj en obvezen pogoj. Imeti moramo močne in kompetentne regulatorje finančnih trgov in bank. Ti morajo imeti pravni okvir tako nastavljen, da lahko neovirano posežejo v poslovanje banke, ko ugotovijo, da bi morebitne izgube utegnile ogroziti zavarovane depozite prebivalstva. Brez sposobnih in budnih  finančnih regulatorjev se z zavarovanji depozitov ni za igrati, sicer se nam lahko zgodi, da slabe naložbe zaradi neučinkovitega nadzora v bančnem sistemu tako strahovito narastejo, da denarja za zavarovanje depozitov preprosto ni več od kje vzeti.

Nova Zelandija brez garancijske sheme

Centralna banka Nove Zelandije na primer varčevalcem v tamkajšnjih bankah jasno sporoča, da garancijska shema pri njih ne obstaja. Po njihovem mnenju namreč garancija za depozite izkrivlja precepcijo tveganj in nagrajuje tvegano vedenje tako varčevalcev, kot bank. Depoziti bodo torej v primeru propada banke delno uporabljeni za njeno sanacijo. S tem ni nič narobe, važno je, da so pravila znana vnaprej. Kot varčevalec se torej lahko odločim med denarjem v banki ali doma. Največja napaka EU v odnosih s Ciprom je ta, da je nenadoma spremenila pravila igre sredi dogajanja. Ko se enkrat lotiš takih potez seveda izgubiš kredibilnost javnosti, ki postane sumničava.

EU in IMF dvignila premijo za tveganje na bančne depozite

V zgornjem stavku tudi leži največja nevarnost tega, kar sta EU in IMF storila na Cipru. Pravkar sta, namreč dvignila premijo za tveganje na bančne depozite v celotni EU oz. vsaj v njenem bolj južnem delu. Do sedaj je potihem nekako veljajo, da so vendarle bančni depoziti, ki ne presegajo zneskov po jamstvenih shemah nedotakljivi (v Sloveniji do 100.000 EUR). In temu smo vsi, morda naivno pa vendar, kar nekako zaupali. Od nedelje dalje ni več tako. Katerakoli država se lahko odloči, da bo enostransko posegla vanje. Tehnično se temu sicer reče davek, a vendarle smo bili do sedaj vajeni, da so davki vezani na nek dohodek iz premoženja (kapitalski dobiček, davek od dividend), ne pa na celoten znesek premoženja. Poleg tega so davki običajno vezani na neke protistoritve s strani države (šole, bolnice, ceste,…) tokrat pa gre za reševanje zasebnih bank. To je po naravi že bližje konfiskaciji, ki se običajno uporablja v primerih kaznivih dejanj. In če pred konfiskacijo niso varni depoziti, zakaj bi bilo varnega karkoli drugega. Pomislite na zneske v vzajemnih skladih, pokojninskih družbah, zavarovalnih naložbenih produktih, trgovalnih računih na borznih hišah, bančnih sefih, nepremičninah itd.

Kritično vprašanje

Zakaj bi bilo karkoli od tega varnega pred enostranskim poseganjem držav, ki jim kritično zmanjkuje prihodkov in niso pripravljene zniževati javne porabe? Ker se v Evropi (in žal tudi pri nas) v zadnjih mesecih čedalje bolj širi prepričanje, da je treba z varčevalnimi ukrepi prenehati, lahko pričakujemo, da se bo javnofinančna kriza vse bolj reševala na podoben način kot na Cipru. Iskalo se bo pač premoženje, ki ga bo moč obdavčiti. Namesto tistih, ki so krivi za katastrofalno stanje v bančnem sistemu in državni blagajni bomo torej vse večji del bremena morali prenašati davkoplačevalci in varčevalci. In hkrati s tem, ko bodo jemali naše prihranke, nas bodo v isti sapi prepričevali, naj sami varčujemo za svojo starost. Delno smo si sicer čisto sami krivi, ker vseskozi podpiramo samo politike, ki nam obljubljajo blaginjo na podlagi trošenja ne pa produktivnosti. Povsod v razvitem svetu je v zadnjih letih tako.

Unikum

Izbrana rešitev na Cipru je unikatna predvsem zato, ker je neposredno napadla zavarovane depozite še preden so sploh ugotovili ali je določena banka zrela za bankrot in kakšne izgube bi to prineslo. O tem, da utegnejo njihovi prihranki služiti za reševanje bank vlagatelji niso bili obveščeni, ko so denar vložili v banko. Ravno nasprotno, garancijska shema jih je zavedla k prepričanju, da so do določenega zneska varni. Zavarovani depoziti so tako nenadoma postali podrejeni drugim nezavarovanim oblikam bančnega dolga, kar je precedens brez primere vse od Velike Depresije leta 1929, ko je bil sprejet institut zavarovanja bančnih vlog. To je hkrati jasen signal varčevalcem, naj bodo previdni in naj ne nasedajo ponudbam visokih obresti, saj se za njimi lahko skrivajo tvegane investicije. Ciper sicer lahko v naslednjih dneh spremeni pogoje reševanja bank, vendar je škoda že narejena. Zadnje informacije tik pred objavo tega poročila govorijo o zaplembi pokojninskih prihrankov namesto depozitov. Razlika je torej zgolj v podrobnostih. Beg tujih depozitov bo sledil v vsakem primeru zato je vprašanje, koliko državna garancija v primeru popolne izpraznitve bank sploh velja. Mimogrede za malce humorja: ali veste, kako je ime guvernerju ciprske centralne banke? Demetriades Panikos. Bolj prikladnega kandidata za vlivanje zaupanja v tem trenutku ne bi mogli izbrati.

Pozitivna plat Cipra

Je pa dogodek na Cipru navsezadnje prinesel tudi nekaj pozitivnega. Evrobirokrati so namreč razkrili svoj pravi obraz. Poseg na Cipru je razkril koliko so vredne evropske garancije in obljube in kdo bo v resnici plačal breme finančne krize in nerazsodnega političnega trošenja. Problem torej ni v tem, da bodo na Cipru itak večji del bremena nosili bogati lastniki kapitala, ki so iskali visoke donose in anonimnost v davčnih oazah ampak v tem, da je očitno Evropa za reševanje finančne krize pripravljena prestopiti nekatere meje, ki so se do sedaj zdele nedotakljive. Zaupanje v sistem je nepovratno načeto. Poti nazaj več ni. Že samo to, da smo izvedeli s kakšno lahkoto v Bruslju razmišljajo o zaplembi (obdavčitvi) bančnih vlog je dovolj, da nikoli več ne zaupamo tem institucijam. Evroskepticizem je minuli teden doživel neverjeten pospešek. Morda se bomo čez leta za nazaj pogovarjali in ugotavljali, da so bili dogodki na Cipru sprožilec razpada evropskega monetarnega območja kakršnega poznamo danes. Evropskim politikom svetujemo, da je bolje, da se začnejo resno pogovarjati o prestrukturiranju evroobmočja, ker bo v končni fazi to neizogibno. Duh je namreč ušel iz steklenice, odprli pa so jo sami.

*opomba uredništva (25.3.2013):

Finančni ministri držav v območju evra so v zgodnjih jutranjih urah na izrednem zasedanju v Bruslju potrdili dogovor trojke mednarodnih posojilodajalcev in Cipra o programu do desetih milijard evrov pomoči tej državi. Najpomembnejša razlika v primerjavi s prvotnim dogovorom je, da so sedaj zavarovane vse vloge do 100.000 evrov.