Najbolj aktualna tema zadnjih dni v Sloveniji so prav zagotovo davki. Iz dneva v dan se namreč soočamo z napovedmi novih dvigov davkov, taks in drugih podražitev s podobnim efektom.
Sedanja vlada, ki je prejšnjo nadomestila s parolami o prenehanju varčevanja in razgradnje socialne države, nas sedaj hiti prepričevati, da je dvig davkov nujen za zapolnitev vse bolj prazne državne blagajne. Ko so prevzeli oblast v roke so bili tudi polni besed o zagonu gospodarske rasti. Jim bo to uspelo z dvigovanjem davkov?
Davčni primež se zaostruje
Dvig stopenj DDV, nepremičninski davek, davek na igre na srečo, davek na finančne transakcije, višji davek na dividende in obresti, nov najvišji dohodninski razred, višje stopnje prispevkov za zdravstveno zavarovanje za določene kategorije so nekateri od davkov, ki so že sprejeti (tudi s strani prejšnje vlade, da ne bo pomote). Višje so cene komunalnih storitev, povračila za uporabo cest, govori se že o dodatnem bencinskem centu, ki bi obremenil ceno goriv, o višjih cenah avtocestnih vinjet o ponovnem dvigu davka na dobiček pravnih oseb itd… Skratka davčni primež se zaostruje in to precej agresivno. Država torej dviguje svoje prihodke, žal pa na drugi stran, pri znižanju odhodkov kar ne gre in ne gre. Kakršenkoli poskus zniževanja pridobljenih pravic, ugodnosti, privilegijev in podobnega je skoraj nemogoč. Kopičenje političnih obljub (pravic), ki so uresničljive zgolj s konstantnim zviševanjem davčnega bremena pa pomeni rezanje veje na kateri sedimo.
Dvig davčnih prihodkov zniža gospodarsko rast
Več študij (Romero-Avila in Strauch 2008, Afonso in Furceri 2010, Bergh in Karlsson 2010) je dokazalo negativno korelacijo med obsegom države in gospodarsko rastjo. Ugotovili so, da 10% dvig davčnih prihodkov v povprečju zniža letno gospodarsko rast za 0,5% do 1%. Nekatere raziskave so še bolj radikalne in omenjajo negativni dolgoročni efekt davčnega multiplikatorja celo do minus 3 (Romer&Romer), kar pomeni, da vsak evro zvišanega davka, zniža BDP za 3 evre. Na drugi strani imamo sicer kratkoročno pozitiven efekt državnega trošenja na rast BDP, ki pa ni tako močan in je v vsakem primeru na dolgi rok nevtralen, če ne celo negativen. To pa zato, ker vsako povečanje državne porabe v sebi že nosi bodoče povečanje davkov. Vsak evro, ki ga danes država nameni za zaposlovanje, subvencije in infrastrukturne projekte bo morala v prihodnjih letih dobiti nazaj, pretežno v obliki višjih davkov. Takrat bodo začeli delovati negativni efekti davčnih multiplikatorjev. Tu ni »zarote neoliberalizma« temveč čista, osnovna matematika.
Iskanje zunanjega krivca
Aktualni ukrepi bodo torej močno negativno vplivali na gospodarsko rast v naslednjih četrtletjih. Ne se čuditi, če bo slabša od uradnih napovedi. Poleg kreditnega krča in šibkega povpraševanja s tujih trgov, se morata namreč domače gospodarstvo in gospodinjstva nenadoma soočiti še s precejšnjim davčnim šokom. In stališče uradne politike seveda bo, da gre za posledico vsiljenih varčevalnih ukrepov iz Bruslja. Iskanje zunanjega krivca pač. Na drugi strani v zameno za višje davke ne dobimo nič. Država o kakršnikoli resni racionalizaciji svojega poslovanja ne želi niti slišati. S takim načinom razmišljanja bo baze za obdavčevanje vsako leto manj, torej tudi prilivov iz naslova davkov. Kmalu bo začelo nekje zares zmanjkovati…
Pravi izhod iz krize je rast produktivnih investicij
Edini pravi izhod iz krize je rast produktivnih investicij. Poudarek je na besedi produktivnih, kar pomeni, da vse državne investicije avtomatsko odpadejo (TEŠ6 je najbrž dovolj dober dokaz zakaj naj se država ne ukvarja z infrastrukturnimi projekti). Ukrepi, ki bi olajšali produktivne investicije kot so davčne olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj, ugodna davčna politika za zaposlovanje visoko izobraženih kadrov, nizke cene nepremičnin, poenostavitve birokratskega aparata, zakonodaje in podobno bi prinesli bistveno več zdravih delovnih mest in razvojne perspektive, kot vse zablodele keynesijanske subvencije in »evropski projekti« skupaj. Pa še stali nas ne bi nič.
Pri tem bo zelo pomembna sprememba miselnosti ljudi. Želja, da bi država ponujala vse storitve v vsakem trenutku zastonj ima pač svojo ceno. Do sedaj smo jo plačevali pretežno z zadolževanjem, kar pomeni, da smo strošek plačila prelagali na bodoče generacije. Zadolževanje je sedaj postalo tako nedostopno, da moramo začeti plačevati sproti v obliki višjih davkov. Dobili smo to kar smo želeli. Stadione, vrtce, avtoceste, subvencije bankrotiranim podjetjem, montirane javne razpise itd., bomo drago plačali. Dolgoletno podpiranje politikov, ki znajo samo porabljati davkoplačevalski denar in z njim obljubljati nebesa nas je pač pripeljala v situacijo kjer smo. Nebesa so si nekateri med njimi uredili predvsem zase.
Morda pa je agresivno višanje davkov v zadnjih mesecih pozitivno ravno v tem smislu, da bo v Sloveniji končno svojo domovinsko pravico dobila tudi tista stran, ki zagovarja nizke davke in čim nižjo stopnjo udeležbe države v življenju posameznika. Do sedaj je bilo namreč to pri nas skoraj prepovedana tema.
