Ustvarjanje denarja iz zraka je od nekdaj privlačilo ustvarjalce ekonomske politike.
Situacija na razvitih trgih kapitala je sledeča. Imamo relativno visoka, nadpovprečna vrednotenja delnic, pešajoče svetovno gospodarstvo, relativno šibko sezono rezultatov poslovanja v drugem četrtletju in dvig realnih obrestnih mer v zadnjih treh mesecih. Taka kombinacija tradicionalno sproža pritisk na znižanje vrednotenj delniških trgov, pritisk, ki pa je bil do sedaj večkrat v zadnjem trenutku premagan s pomočjo vbrizga nove runde monetarne likvidnosti s strani centralnih bank.
Neskončna povratna zanka
Programi »quantitative easing« 1, 2 in 3 so v zadnjih treh letih povzročili točno to, da so v trenutku poslabševanja razmer na trge vnesli nov optimizem vlagateljev, ki je nato povzročil skok borz v naslednjih 6 do 12 mesecih. Šef ameriških Zveznih rezerv Ben Bernanke zaenkrat trgom sporoča, da bo sicer nadaljeval z ustaljenimi monetarnimi ukrepi, ki pa se po načrtu počasi iztečejo proti sredini naslednjega leta. Trenutno ni predvidenih dodatnih spodbud, zaradi česar tudi trgi kolebajo in iščejo smer. Ustvarila se je torej neskončna povratna zanka, ko centralna banka spodbuja ekonomijo, da bi ta rasla, ta pa rase samo zato, ker pričakuje nadaljnje spodbude centralne banke.
Bernanke močno povečuje sistemsko tveganje finančnega sistema
Bernanke skuša z ustvarjanjem presežne likvidnosti znižati premijo za tveganje, ki jo vlagatelji zahtevajo za prevzem tveganj pri investiranju. S tem, ko centralna banka kupuje nizko tvegane obveznice, dviguje njihovo ceno in posledično znižuje njihov donos. Na ta način sili druge vlagatelje v iskanje bolj donosnih naložb, ki pa so običajno povezane tudi z višjim tveganjem npr. delnice. S tem kar počne Bernanke torej močno povečuje sistemsko tveganje finančnega sistema. Vlagatelji danes verjamejo, da se je s posredovanjem centralnih bank na trgih izničila možnost »izrednih nepredvidljivih dogodkov«. Po našem mnenju se bo ta vera izkazala za izjemno, izjemno napačno. Presežna likvidnost namreč povzroča rast cen premoženja, ki začne v nekem trenutku prehitevati realno vrednost, to pa seveda preko mehanizma neučinkovite alokacije kapitala destabilizira sistem.
Presežna likvidnost ni rešitev
Presežna likvidnost še nikoli ni in nikoli ne bo ustvarila trajne gospodarske rasti in družbene blaginje. V resnici je vse skupaj zaradi akcij centralnih bank iz dneva v dan bolj tvegano, kar pomeni, da bi morali vlagatelji zahtevati vse višje premije za tveganje ne pa, da pristajajo na Bernankejevo igro. Lovijo minimalne odstotke donosa, kot bi pobirali drobiž pred prihajajočim valjarjem. Vse kar vlagateljem zadostuje danes je zgolj 90% korelacija med rastjo borznih trgov in ekspanzijo bilanc centralnih bank. Malokdo si najbrž sploh predstavlja, kakšne tržne dislokacije bi povzročil morebiten umik centralnih bank. Šlo bi za največje krčenje monetarne likvidnosti v zgodovini človeštva, zato ima Bernanke pravzaprav zvezane roke. Izhoda zanj ni več. No razen tega, da konec leta prepusti krmilo centralne banke nekomu drugemu in se elegantno umakne pred viharjem.
Zdrava akumulacija kapitala možna edino skozi ustvarjanje ekonomskega presežka
Zagovorniki monetarnih intervencij se enostavno ne zavedajo, da je zdrava akumulacija kapitala možna edino skozi ustvarjanje ekonomskega presežka. Ta je preprosto definiran, kot razlika med vsemi prihodki in odhodki posameznega poslovnega podviga. Kar ostane je ekonomski presežek, ki predstavlja temelj za nadaljne investicije in gospodarsko rast. V zadnjih dvajsetih letih je razviti svet začel počasi ekonomski presežek nadomeščati z drugo kategorijo bilance stanja in sicer dolgovi. Ustvarjanje ekonomskega presežka namreč zahteva svoj čas, trud, inovativnost, znanje... Ekonomski presežek je zmeraj že po definiciji pozitivni rezultat pretekle produktivnosti medtem, ko je dolg terjatev do bodoče produktivnosti. Z najemom kredita torej vnaprej porabimo substanco, ki jo moramo nato šele ustvariti. Financiranje z dolgovi je v zadnjih dveh desetletjih tako preplavilo razviti svet, da smo trčili ob fizične omejitve rasti obsega dolga (celoten svetovni javni in zasebni dolg skoraj trikrat presega globalni BDP). Dolg mora biti namreč poplačan in to z obrestmi, sicer že po definiciji sploh ne bi obstajal. In zdaj smo prišli v fazo, ko obseg dolgov toliko presega svetovni BDP, da celotna globalna gospodarska rast ni več dovolj za nemoteno servisiranje takega obsega dolgov. Vnaprej smo potrošili vrednost, ki je sedaj nismo sposobni ustvariti.
Ta problem se skuša reševati z zniževanjem obrestnih mer s čimer bi sistem sprejel še nekaj dodatnega dolga oz. prestavil datum soočenja za nekaj let naprej, vendar so tudi te naposled dosegle svoj minimum. Trenutno smo v območju rekordno nizkih pričakovanih donosov premoženja s čimer ne bomo uspeli servisirati akumuliranih dolgov. Prej ali slej se bo treba soočiti s prestrukturiranjem.
Morala zgodbe je v tem, da realne dolgoročne produktivnosti ne moremo kar tako nadomestiti s povečanjem količine denarja v obtoku. Ekonomski sistem se takim ukrepom prej ali slej upre. Bodisi z inflacijo, deflacijo, valutnim zlomom, politično krizo itd. Če ljudje niso primerno nagrajeni za ustvarjanje produktivne gospodarske rasti je pač ne bodo ustvarjali. Nihče jih v to ne more prisiliti niti centralna banka s svojo politiko zastonj denarja.
