Z glavo na zabavo

Vse več indikatorjev na najpomembnejših svetovnih borzah izkazuje situacijo na moč podobno tisti leta 2007 ali 2000. Naš priljubljen indikator dolgoročnega vrednotenja Shiller P/E za ameriški borzni indeks S&P 500 znaša skoraj 25, kar je samo še korak od 27 kolikor je znašal leta 2007. Leta 2000 je ta isti količnik sicer presegel vrednost 30, a tisto kar je temu sledilo ni ravno razlog zaradi katerega bi si želeli, da tudi tokrat presežemo te vrednosti. Ameriški trg torej po naših merilih vstopa v območje močne prevrednotenosti.

Skladi imajo v svojih portfeljih rekordno nizek delež gotovine

Tudi vrsta drugih indikatorjev nakazuje stopnjo vzdušja vlagateljev, ki je značilna za evforične trge. Po raziskavi AAII (American Association of Individual Investors Sentiment Survey) je ta trenutek skoraj 50% investitorjev prepričanih v rast borz in le 17% se jih boji padca. To je zgodovinsko gledano zelo velika razlika in kaže na močan optimizem vlagateljev, zelo značilen za pozne zrele faze borznih ciklov. Tudi druga dolgoročna razmerja, kot so npr. dividendni donos, razmerje med tečajem delnice in prodajo (price to sales ratio) ali pa razmerje med tržno kapitalizacijo borznega indeksa in BDP, kažejo na močno odstopanje od dolgoletnega povprečja in sicer v smeri precenjenosti. Tuji vzajemni skladi imajo v svojih portfeljih rekordno nizek delež gotovine (okrog 3,5%), kar pomeni, da so v tem trenutku skoraj polno investirani v delnice. Trgovanje s sposojenim denarjem na newyorški borzi (margin debt) prav tako malenkost zaostaja le še za zgodovinskim rekordom iz leta 2000. Skratka vsi signali kažejo močno vero vlagateljev, da tokrat res ne bo šlo nič narobe. Najbrž veste kaj o tem pravi Murphyev zakon?

Realno pričakovana korekcija

Zdi se, da v zadnjih tednih tudi vse več finančnih analitikov in upravljalcev premoženja postaja močno optimističnih glede bodočih donosov. Beremo lahko celo o pričakovanjih desetletnih nadpovprečnih donosov v delniških naložbah. A take napovedi nam nikakor ne gredo skupaj z zgodovinskimi podatki, ki jih imamo na razpolago. Še noben resen dolgoročni desetletni bikovski trend se ni začel pri sedanjih vrednotenjih delnic. Pravi dolgoročni bikovski trendi se začnejo pri močno podvrednotenih delnicah npr. P/E količnik pod 10. Pri današnjih vrednotenjih, ko Shillerjev P/E količnik ameriškega trga dosega 25 pa je ravno obratno, bodoči desetletni donosi bodo po našem mnenju za vlagatelje kvečjemu veliko razočaranje. Zavedamo se sicer, da imajo eksponentno rastoči borzni trgi kratkoročno tendenco, da zrasejo bistveno bolj, kot si to lahko predstavljamo, vendar magnitude korekcij, ki takim pospeškom sledijo prav tako presenetijo večino vlagateljev.

Odvisnost trgov od »quantitative easing-a«

Seveda vedno obstaja razlog zaradi katerega vlagatelji oblikujejo tako zelo samozavestno mnenje o bodočem dogajanju na borznih trgih. Enkrat je to internetni bum, drugič tulipanove čebulice, tretjič nepremičnine tokrat pa je očitno glavni razlog vera v sposobnost centralnih bank, da preprečijo ciklično gibanje gospodarstva. Vlagatelji na podlagi dogajanja zadnjih treh let pač verjamejo, da lahko program »quantitative easing« povzroči zdravo, dolgoročno vzdržno gospodarsko rast. In to kljub dokazom, da se v treh letih odkar se ta program izvaja, vzdržne gospodarske rasti še ni. Vsakič, ko se borze ustrašijo, da bo centralna banka ustavila program monetarne ekspanzije, se gospodarska aktivnost praktično ustavi. Edini, ki imajo od tega pozitiven učinek so kapitalski trgi, ki letijo na krilih presežne likvidnosti. Priče smo celo paradoksalni situaciji, ko slabi gospodarski podatki pomenijo pozitiven dan na borzah z razlogom, da šibko gospodarsko stanje pomeni dodatne monetarne spodbude. Med prebivalstvom pa medtem vztraja visoka brezposelnost, razpoložljivi dohodek gospodinjstev stagnira, stopnja zasebnega varčevanja je relativno nizka, življenjski stroški naraščajo. Večina ljudi torej okrevanja na lastni koži ne občuti.

"FED doliva alkohol že opitim"

William McChesney Martin, guverner ameriške centralne banke od leta 1951 do leta 1970, je znan po svoji izjavi, da je naloga centralne banke, da pride na zabavo in odnese posodo z bovlo preden se ga vsi napijejo. S tem je mislil na monetarno politiko, ki mora znati zavirati pretirano rast kreditiranja preden pride do nastanka balona vrednosti, katerega pok ima nato hude makroekonomske in socialne posledice. Njegovo obdobje na čelu centralne banke sovpada z najhitrejšim gospodarskim in družbenim razvojem v ZDA. Današnji guvernerji Federal Reserve očitno ne delijo njegovega mnenja. Raje kot umakniti posodo z bovlo preden bo prepozno, še vztrajajo pri dolivanju alkohola vanjo, zaradi česar bo glavobol po koncu zabave še toliko večji. Seveda pa se lahko vlagatelji sami popolnoma svobodno odločamo, koliko časa bomo na tej zabavi še vztrajali.