Zadnje podražitve hrane so občutile tudi denarnice slovenskih potrošnikov. Če spremljamo problematiko bolj podrobno, ugotovimo, da lahko v letošnjem letu pričakujemo še dodatne podražitve.
Stanje je zelo odvisno od posamezne države
Če pogledamo cene osnovnih dobrin za koruzo, pšenico, mleko, meso itd. na borznih trgih, vidimo, da cene vztrajno naraščajo. Kolikšne podražitve so vzdržne za denarnice potrošnikov, je zelo odvisno od posamezne države.
Cene prehrambenih izdelkov se od države do države zelo razlikujejo, pomembna pa je tudi uporaba posameznega izdelka, surovine. V Indiji, na primer lahko pade premier države zaradi cene čebule. Ta je v Indiji zelo pogosto uporabljena, zato ima velik vpliv na sentiment potrošnikov. Pred koncem lanskega leta je Indija prepovedala izvoz čebule in ukinila uvozni davek.
V zahodnih državah pa hrana ne predstavlja več tolikšnega deleža gospodinjskega dohodka kot nekoč. Izdatek za hrano povprečnega gospodinjstva se je v ZDA, EU v zadnjih 50 letih zmanjšal za polovico in v povprečju znaša 10 odstotkov mesečnih prihodkov. V nekaterih razvijajočih se državah pa ta odstotek lahko preseže tudi 50 odstotkov. Če za primer vzamemo Kitajsko, najdemo podatke, da gospodinjstva namenijo nekaj več kot 30 odstotkov denarja za hrano. V državah z visokim deležem izdatkov za hrano lahko pričakujemo tudi proteste, saj potrošniki ne morejo več plačevati tako visokih cen.
Kje je treba iskati naložbene priložnosti?
Naložbene priložnosti je treba iskati v državah, kjer je poraba določene hrana/izdelka na relativno nizki ravni. Višji dohodki državljanov bodo omogočali vse večje nakupe izdelkov, ki si jih v preteklosti niso mogli privoščiti. Tako v ospredje znova stopita Indija in Kitajska z ogromnim številom ljudi in visoko rastjo BDP. Ta vedno večji srednji razred bo gnal cene hrane vedno višje. Za Indijo in Kitajsko se pričakuje dodatnih 600 milijonov prebivalcev v srednjem razredu do leta 2020.
Na priloženem grafikonu smo vzeli primer porabe mesa na prebivalca v razvitih državah ter državah v razvoju. Vidimo, da potrošnik v razvitih državah poje nekaj več kot 95 kilogramov mrtve teže mesa na leto. Številka za potrošnika v državah v razvoju pa znaša bistveno manj. Leta 2015 bo tako pojedel slabih 32 kilogramov mesa na leto. Razvite države so že dosegle nekakšen maksimum porabe, na drugi strani pa lahko pričakujemo bistveno večjo porabo v naslednjih 10, 20 letih. Podobna slika kot pri mesu je tudi pri mlečnih izdelkih ter sadju in zelenjavi.
Pri investiranju v podjetja, ki proizvajajo ali prodajajo hrano, je treba biti zelo izbirčen. Višje cene hrane prinašajo veliko negativnih posledic. Podpirati jih morajo rastoči BDP, višji standard ter dejansko vedno nižji delež izdatkov za hrano v posameznikovi bilanci.
