Varčevanje ali davki?

Svetovni mediji se v zadnjih dveh tednih naslajajo nad nepričakovano napako, ki so jo raziskovalci iz Univerze Massachusetts odkrili v raziskavi Reinhartove in Rogoffa, ki sta dokazovala negativen vpliv dolga na gospodarsko rast. Njuno delo smo pred časom citirali tudi v našem poročilu zato je prav, da zapišemo nekaj vrtic o tej polemiki. Najprej: Reinhartova in Rogoff imata kljub napaki prav. Odkrila sta namreč, da ko stopnja zadolženosti držav v povprečju preseže 90%, se povprečna letna gospodarska rast zniža za dober odstotek. Njuni kritiki sedaj polemizirajo ali je zaradi njune računske napake ta stopnja res 90% ali je morda višja, kar bi pomenilo, da se države še lahko zadolžujejo. Njuno raziskavo danes nekateri celo krivijo za socialno situacijo v Evropi, češ da politiki zaradi njunih ugotovitev preveč varčujejo. Pri tem so ti kritiki (med njimi seveda tudi naši mediji) tako nepošteni, da ne povedo, da je edina država, ki je v Evropi res prisiljena v brutalno varčevanje Grčija. Večina ostalih (Italija, Španija, Portugalska, Francija in kot kaže v zadnjih dneh tudi Slovenija) si je namreč omislila predvsem dvigovanje davkov in to je močno zavrlo gospodarsko rast ne pa varčevalni ukrepi za krčenje javnega sektorja. Dvig davkov v recesiji je  nekaj najbolj uničujočega, česar se lahko domisli človeški um, pa vendar se tega ukrepa poslužujejo skoraj povsod.

Gospodarska rast z dolgovi počasi peša

Reinhartova in Rogoff imata prav. Dejstvo je, da gospodarska rast s kopičenjem dolgov počasi peša. To je posledica eksponentnega naraščanja obresti, ki se zajedajo v proračun in izrinjajo sredstva za ostale postavke. Morda sta zmotno ugotovila mejo, pri kateri naj bi se ta efekt začel čutiti, kar pa ni bistveno za razumevanje koncepta. Navsezadnje nas teorija kaosa, o kateri na naši strani pogosto pišemo uči, da razlogi za nek dogodek niti niso pomembni. Bolj pomembno je dejstvo, da do določenih nepredvidenih kaotičnih dogodkov pride zaradi dolgoročnega kopičenja nestabilnosti v sistemu. Ko ta nestabilnost dosežene kritični stadij, se lahko sistem iz kateregakoli, navidez še tako nepomembnega razloga, kadarkoli zruši. Pomembni sta predvsem dve besedi: kateregakoli in kadarkoli. In napaka, ki jo počnemo danes je, da dovoljujemo nadaljno rast nestabilnosti, nikakor pa se ne trudimo sistema reformirati v smeri večje odpornosti na šoke. V neskončnost polemiziramo o tem ali se lahko zadolžujemo do višine 80% ali do 90% BDP, na koncu pa bomo ugotovili, da to sploh ni pomembno. Pomembno pa je, da ne znamo ustaviti kopičenja nestabilnosti v sistemu. Ukvarjamo se s posameznimi gasilskimi ukrepi, ne vidimo pa celotne slike stanja. Ustvarjanje oceana denarja s strani centralnih bank za pokrivanje bančnih izgub in financiranje državnih deficitov je primer takega naraščanja nestabilnosti, ki ga bomo v nekem trenutku vsi obžalovali.

Varčevanje lahko tudi pozitivno vpliva na gospodarsko rast

Še eno stvar moramo zapisati v bran Reinhartove in Rogoffa. V svoji raziskavi sta zgolj povezala naraščajoči obseg dolgov z upadanjem gospodarske aktivnosti. Nikjer nista niti z besedo omenjala, da  varčevanje pozitivno vpliva na gospodarsko rast. Ugotovila sta zgolj dejstvo, da zadolževanje dolgoročno zavira gospodarsko rast in nič drugega. Da se jima danes očita, da sta sokriva za uveljavitev varčevalnih ukrepov in padca gospodarske rasti predvsem v Evropi je vrhunec sprevrženosti. Varčevanje namreč že »po defaultu« znižuje gospodarsko rast in blaginjo prebivalstva, a druge izbire ni, če želimo ohraniti dolgoročno suverenost nad našimi odločitvami. Ko si enkrat do vratu v dolgovih, enostavno nisi več v poziciji odločanja, temveč o tvoji usodi odločajo drugi. Politiki morajo ljudem naliti čistega vina in jim povedati, da enostavno nimamo več izbire med dobrimi variantami temveč nam je preostala le še izbira med slabo opcijo in katastrofalno opcijo. Varčevanje je slaba opcija, tako da si lahko predstavljate kakšna bi šele bila tista katastrofalna. No morda pa jo bodo naši politiki celo izbrali pa bomo imeli možnost tudi to doživeti.

Tik pred objavo tega poročila je prišla v javnost še informacija o seznamu družb v delni državni lasti, ki naj bi se v prihodnjih letih privatizirale. Na seznamu je cca 15 podjetij od teh eno samo veliko in sicer Telekom Slovenije. Seznam najbrž še ni dokončen niti usklajen in potrjen. Lahko pa ugibamo, da je glede na sestavo seznama Telekom Slovenije nanj uvrščen samo zato, ker že dva meseca obljubljajo, da ga bodo prodali in se sedaj temu niso mogli izogniti. Ali bo na koncu sploh šel v prodajo pa je drugo vprašanje. Najprej se bodo najbrž ukvarjali s poskusi prodaje družb kot so Adria Airways, Aero Celje, Elan, Paloma in Nova KBM, ki so vse v poslovnih težavah, zato so izredno težko prodajljive, sploh če namerava prodajalec postavljati še kakšne posebne pogoje. Imamo občutek, da bodo s prodajo Telekoma poskušali zavlačevati. Zanimivo, da sta s seznama prodaje odpadli družbi Zavarovalnica Triglav in Petrol, ki sta se v zadnjem letu dni pogosto omenjali kot kandidatki za privatizacijo. Tako je to pri nas, danes velja ena stvar, jutri popolnoma druga.