V tajsko prestolnico Bangkok sem pred dvema tednoma prispel ravno dan po tem ko je vojska pod vodstvom generala Prayutha Chan-oche prevzela oblast. Po mestu življenje nemoteno teče dalje in znakov vojaškega udara skorajda ni opaziti.
Od konca monarhije leta 1932 je to že 12 državni udar, politična nestabilnost pa se v državi stopnjuje že od leta 2005. Mnogi tokratni državni udar vidijo kot korak k stabilizaciji države, saj za razliko od prejšnjih političnih kriz, tokratna negativno vpliva tudi na lokalno gospodarstvo, še posebej zaradi upada turizma, ki predstavlja znaten del tajskega BDP.
Tokratna politična kriza pa poleg učinka na gospodarstvo izstopa tudi po pomembnosti.
Poleg razredne bitke med “rdečesrajčniki”, ki predstavljajo revnejši del podeželskega prebivalstva, ter “rumenosrajčniki” oziroma bogatejšim prebivalstvom mestnih predelov gre v ozadju kompleksne politične krize tudi za iskanje vpliva pri imenovanju novega tajskega kralja.
Trenutni kralj Bhumibol, sicer monarh z najdaljšim vladarskim stažem na svetu, je med Tajci zelo priljubljen in spoštovan. Vendar zaradi njegove dolgotrajne bolezni in starosti pa se vse pogosteje pojavljajo vprašanja o njegovem nasledniku, ki zaenkrat ustaja uganka, saj je princ Maha Vajiralongkorn zaradi svoje naklonjenosti bivšemu predsedniku vlade Thaksinu Shinavatri med vplivnimi krogi v Bangkoku nepriljubljen.
Pri imenovanju kralja ima glavno besedo tajski parlament zato različne interesne skupine iščejo politični vpliv pri ustoličenju novega prestolonaslednika in posledično vpliv tako na politično kot tudi na gospodarsko dogajanje na Tajskem, saj tajska kraljeva družina razpolaga z bogastvom ocenjenim na 25 milijard evrov kar jo uvršča med najbogatejšo monarhijo sveta.
Na kocki je veliko. Prav zato, pričakovanju navkljub, konca politične krize na Tajskem ni pričakovati pred imenovanjem novega kralja.
