Mongolski BDP se je v minulih dveh letih povečal za 17,5 oziroma 12,3 odstotka, rast pa bi se lahko ob množici najdišč naravnih surovin nadaljevala krepko v prihodnje desetletje.
Mongolija z okoli tremi milijoni prebivalcev je najredkeje naseljena država na svetu. Po prostranstvih države velikosti treh Španij se še danes pasejo 250.000 glav velike črede mongolskih gazel, medtem ko je število konjev v državi celo za odtenek večje kot število prebivalcev. Mongoli se tako zlasti na zahodu ne morejo otresti stereotipa nomadskega naroda, katerega dnevi slave, ko si je Džingiskan s konjskega hrbta pokoril večji del Evrazije, so davno mimo.
Ob pogosti aroganci zahodnega sveta postaja Mongolija eno najhitreje rastočih svetovnih gospodarstev. Glavno mesto Ulan Bator ali rdeči heroj, kot mu pravijo domačini, kjer živi skoraj 40 odstotkov populacije, dobiva z novimi nebotičniki, luksuznimi trgovinami in dragimi avtomobili vse bolj metropolitansko podobo.
Podzemno bogastvo
Mongolija se razprostira čez puščave in stepe, ki naj bi v svojih nedrjih skrivale najmanj 1000 ali celo 2000 milijard dolarjev vredno premoženje naravnih bogastev – od premoga, železa, bakra, zlata in celo urana. Zaloge so tako velike, da bi lahko po mnenju nekaterih strokovnjakov na novo zarisale svetovni surovinski zemljevid. Oko na sever je zato vrgla tudi mogočna Kitajska, ki hrani s surovinami svoj apetit po gospodarski rasti, medtem ko je »rudninska mrzlica« zajela tudi največje rudarske skupine na svetu. Rio Tinto je že zakoličil svoj teritorij in začel kopanje v rudniku Oyu Tolgoi, kjer se nahaja eno najbogatejših svetovnih najdišč bakra in zlata, iz katerega bi lahko rudarji na leto prinesli za okoli 450.000 ton bakra in 330.000 unč zlata (približno 9355 kilogramov).
Začetki zgodbe ogromnega najdišča segajo v leto 2009, ko je kanadska družba Turquise Hill Resources, ki jo je kasneje kupil Rio Tinto, začela sodelovati z mongolsko vlado in skupno vlagati v rudnik. Do konca lanskega leta je Rio Tinto v rudnik v puščavi Gobi vložil že šest milijard dolarjev, po številnih politično motiviranih zapletih pa je letos od mongolske vlade le dobil zeleno luč za začetek kopanja. A že kmalu se je znova zapletlo. Pred nekaj tedni je mongolska vlada, ki si prizadeva imeti večji vpliv nad rudnikom, rudarskemu velikanu namreč poslala nove zahteve. Prva pošiljka bakra tako še ni zapustila rudnika.
Infrastruktura ne sledi hitri rasti
Na splošno poteka proces odkrivanja in kopanja rudnin v Mongoliji še vedno počasi. Vlada je doslej izdala dovoljenja za kopanje rudnin le na približno enem odstotku površine Mongolije, medtem ko lahko raziskovalci iščejo potencialna najdišča na 15 odstotkih površine azijske države.
Čeprav je mongolsko gospodarstvo v letu 2011 zraslo za visokih 17,5 odstotka, lani pa za 12,3 odstotka, ima še precej prostora za hitrejšo rast, zlasti s hitrejšo gradnjo infrastrukturnih projektov. Prebivalci Mongolije in predvsem tuji vlagatelji še čakajo na skoraj 1000 kilometrov dolgo asfaltno cesto, ki bi povezovala rusko in kitajsko mejo. Projekt je vreden 3,5 milijarde dolarjev. Vlada je sicer za naslednjih 10 let že obljubila dodatnih pet milijard dolarjev za dobrih 8000 kilometrov dolgo razširitev obstoječe cestne mreže. Napredek Mongolije na tem področju bo zelo pomemben, saj je izvoz zaradi slabih transportnih poti, ki onemogočajo prevoz dobrin v oddaljena ruska mesta, omejen predvsem na Kitajsko.
Nezaupljivo gledanje čez mejo
Po zadnjih razpoložljivih podatkih je leta 2011 iz Mongolije na Kitajsko potovalo kar 90 odstotkov 4,8 milijarde dolarjev vrednega izvoza. Mongolija ob tem iz Kitajske tudi daleč največ uvaža, saj je bilo v 6,6 milijarde dolarjev vrednem uvozu za kar 43 odstotkov kitajskega blaga.
Kljub temu se oba naroda, med katerima je zaradi krvave zgodovine zrasel mogočni Kitajski zid, še danes nekoliko nezaupljivo gledata čez prostranstva puščave Gobi, kar dokazuje tudi dejstvo, da ju še pred tremi leti ni povezovala nobena asfaltna cesta. Vendar večina strokovnjakov pričakuje, da se bo previdnost, zlasti Mongolov, ki se bojijo, da bi jih velika južna soseda gospodarsko izkoristila, kmalu umaknila apetitu po zaslužku. Gospodarsko povezovanje z drugim največjim svetovnim gospodarstvom pomeni namreč veliko priložnost za nadaljnjo gospodarsko rast, ki bo ob sedanjih cenah surovin vztrajalo še lepo število let. A hiter razvoj prinaša nevarnosti, med katerimi je tudi korupcija. Mongolija je po oceni družbe Transparency International z Liberijo vred najbolj koruptna država na svetu. Med prebivalci je kar 45 odstotkov takšnih, ki so v življenju že podkupovali, najbolj »pokvarjeni« med vsemi pa naj bi bili javni uradniki. A v deželi, kjer znaša povprečna mesečna plača okoli 100 evrov in živi pod pragom revščine kar dobra tretjina ljudi, je kaj drugega težko pričakovati.
