Za trenutek si predstavljajte, da bi leva politična smer začela zagovarjati (bistveno) nižjo obdavčitev in da bi desni politiki na meji s Hrvaško delili hrano in vodo beguncem. Ali pa da bi sindikati zagovarjali znižanje plač in da bi tajkuni klicali k dodatni obdavčitvi kapitala. Dvomim, da bi kdorkoli od nas pomislil, da so si premislili zaradi novih, drugačnih informacij.
Bolj verjetno bi se začeli spraševati, kje se skriva njihov interes. V njihovo spremembo retorike in razmišljanja bi zelo podvomili. Privrženci bi se takšnemu politiku odpovedali, nasprotniki pa ga ne bi vzeli za svojega. Politiki in javne osebe to dobro vedo, zato svojega mnenja ne spreminjajo prav pogosto. Pravzaprav zelo redko, raje vztrajajo na svojem, ni važno, ali je prav ali narobe. Z mano se lahko strinjate, ali ne, vendar to je napačen pristop.
Postavimo se v podobno vlogo pri znanstvenikih. Vsak znanstvenik ima o svojem področju neko prepričanje, neko znanje in izkušnje, vendar je njegovo delo raziskovanje. Znanstveniki postavijo hipotezo, ki jo potem skušajo dokazati. Drugi znanstveniki pa mu nastavijo ogledalo. Če se hipoteza izkaže za pravilno, je človeštvo pridobilo nov, majhen kamenček znanja. Če se hipoteza izkaže za nepravilno, je človeštvo ponovno pridobilo nov majhen kamenček znanja. Pravi znanstvenik pa je pridobil dokaz, da je njegovo prepričanje o tej temi napačno in pravi znanstvenik temu ustrezno prilagodi prepričanje. Pri znanstvenikih nekako ne dvomimo, da so svoje prepričanje spremenili na podlagi dokazov in prav je tako.
Kdaj ste nazadnje sami pri sebi opazili, da o določeni temi, problemu ali rešitvi nimate več istega mnenja, kot ste ga imeli še nedavno nazaj. Sposobnost spremembe mnenja na podlagi novih spoznanj ali dokazov je supermoč, ki jo znanstveniki namenoma spodbujajo. Osebe, ki priznajo, da so spremenile mnenje, so v znanstveni srenji spoštovane. Politiki pa imajo po drugi strani s tem velik problem, saj javnost pogosto ne loči med spremembo mnenja zaradi novih dokazov in spremembo mnenja zaradi spremembe interesa.
Ljudje smo narejeni tako, da težko spremenimo svoje mnenje. Pravzaprav izredno težko. Če se realnost ne ujema z našimi prepričanji, poskušamo najti dokaze, da imamo prav in se oklepamo vsake, še tako nore ideje, dokaza ali mnenja. Dokazi, ki kažejo nasprotno, za nas ne obstajajo.
Ta pojav je bil izrazit v času korone, videli smo ga v zadnji finančni krizi, vidimo ga sedaj, ko smo v energetski krizi in videli ga bomo še neštetokrat. Ljudje smo pač bitja navad in prepričanj.
Sposobnost spremembe mnenja na podlagi novih dokazov je supermoč. Kdor lahko spremeni mnenje, v življenju napreduje. Znanost napreduje na tak način, zakaj posamezniki ne bi tega uporabljal?
Osebno sem moral že velikokrat spremeniti svoje prepričanje. Nekoč sem bil prepričan, da finančna industrija v agregatu deluje samo v korist vlagateljev. Prepričan sem bil, da so zavarovalni produkti samo dobri. Verjel sem, da so vzajemni skladi najboljša investicija. V svoj prav glede cene nafte sem bil leta 2014 in 2015 tako prepričan, da sem kupoval delnice, ki so na koncu pristale v stečaju. Prepričan sem bil, da so vsi poslovni partnerji približno pošteni. Verjel sem, da nas bodo računalniki rešili mukotrpnega, enostavnega in monotonega dela. Še pred kratkim sem slepo verjel v to, da bodo obnovljivi viri energije rešili vse naše energetske probleme. Upam si povedati, da sicer verjamem, da se zemlja segreva, nisem pa več povsem prepričan, da smo zato krivi samo ljudje. Vsekakor nismo nedolžni. Spremembe so seveda nujne, ampak če se ne spremenimo vsi Zemljani, potem so dejanja manjšine bolj Sizifovo delo kot kaj koristnega. Naj nadaljujem?
Sam sem na te spremembe prepričanj zelo ponosen, saj kažejo, da sem na podlagi lastnih izkušenj kot oseba napredoval in upam, da bom tudi v prihodnosti sposoben spremeniti svoje mnenje, čeprav z leti to postaja vedno težje.
Poanta vsega napisanega je, da če vam objektivni dokazi povedno, da vaše mnenje ali prepričanje ni popolnoma pravilno, je potem smotrno razmisliti o tem prepričanju, kot pa vztrajati na svojem. Ljudje v resnici znamo ceniti spremembo mnenja, če je ta sprememba utemeljena in razložena. Mogoče bodo imeli politiki veliko težje delo, vsaj dokler ne bodo sposobni sami sebi priznati, da si ne delajo usluge, če ves čas trdijo nekaj, kar je bilo že večkrat dokazano kot napačno. Veliko evropskih politikov bi se moralo pogledati v ogledalo in se zamisliti, na kakšni energetski politiki so vztrajali zadnjih 20 let, čeprav jim je stroka govorila drugače.
Verjetno pa se sprašujete, zakaj govorim o spremembi prepričanja in kakšne veze ima to s financami. Kot sem opisal v zgornjih osebnih primerih, se prepričanje mora spremeniti, če se spremenijo dokazi. Trenutno to pomeni, da na podlagi podatkov lahko trdim, da imamo visoko inflacijo in, da bo ta inflacija vztrajala, dokler se ne bodo centralne banke odločno zganile. V inflacijskem okolju običajno pogosto pride do izgube realne vrednosti investicije, še posebej, če v resnici ne vlagate v realna sredstva tj. plemenite kovine, nepremičnine in delnice.
In kje tiči sprememba? V tem, da če je nekaj poceni, to še ne pomeni, da ne more biti še bolj poceni. Borzni indeksi so v letošnjem letu doživeli občuten padec, ki se je ustavil nekje sredi junija. Trenutno je S & P 500 slabih 15 odstotkov nižje kot v začetku leta, Nasdaq je več kot 22 odstotkov nižje, DAX približno 16 odstotokov ter Hang Seng 17 odstotov. V tem trenutku podatki kažejo, da so delnice cenejše, vendar moram priznati, da menim, da bodo še cenejše. Vsaj evropske. Čas bo pokazal, ali se motim. Vlagateljem pa priporočam samo postopne vstope na omenjene trge.
Za domačo nalogo pa si izberite eno svoje prepričanje o financah in poiščite objektivne, neodvisne dokaze, ki vaše prepričanje izzivajo oz. spodbijajo.
