Zvezda domače borze preteklega teden je bila delnica Telekoma Slovenije. Razlog za rast tečaja, ta se je dotaknil vrednosti 89 EUR za delnico, je v informaciji, da je pred časom delnice Telekoma Slovenije kupil minister za gospodarstvo Andrej Vizjak.
To je medije in posledično vlagatelje napotilo k ugibanjem ali je morda prodaja državnega telekoma tokrat res samo še vprašanje časa. Država naj bi se po besedah finančnega ministra resno pripravljala na objavo razpisov prodaje nekaterega državnega premoženja. Ti naj bi bili pripravljeni v roku treh mesecev, najpogosteje pa se omenja družbe Telekom Slovenije, Zavarovalnica Triglav in Petrol. Interes za prodajo s strani države torej obstaja, razen če ne gre ponovno za igre s figo v žepu. Seveda pa samo interes za prodajo še ni dovolj.
Kako privabiti kupce
Najprej bo potreba najti oz. privabiti kupce. Ti naj bi po besedah finančnega ministra obstajali. Načeloma interes za nakup zmeraj obstaja, večje vprašanje pa so pogoji nakupa. Mednje sodijo v prvi vrsti cena, nič manj pomembne pa niso tudi ostale podrobnosti kot na primer obveznosti do zaposlenih, morebitne nerešene odškodninske tožbe in druge finančne obveznosti, konkurenčni položaj oziroma napol monopolni status nekaterih družb, pogodbe z državo itd… Vse te zadeve bodo predvsem potrebovale čas, opravljali se bodo skrbni pregledi, na pogajanjih se bodo reševale vse pravne podrobnosti. Pričakovati je potreba tudi glasno nasprotovanje nekaterim prodajam v imenu nacionalnega interesa. Še posebej problematično lahko postane, če se v to nasprotovanje vmeša tudi del politike, ki nato s pravnimi vzvodi skuša doseči blokado pogajanj (npr. referendumi). Ne samo opozicija, od katere se nasprotovanje najbrž celo pričakuje, celo znotraj koalicije se utegnejo pojaviti glasovi nezadovoljstva v primeru množične prodaje domačih podjetij. Stranke pač vodijo politične kalkulacije in če bodo ugotovile, da jim podpora prodaje odvzema volilne glasove, bodo temu seveda nasprotovale. V Sloveniji morajo vlagatelji računati, da ni nič dokončnega dokler ne bo denar na mizi in objavljena konkretna prevzemna ponudba. Do takrat so zgolj ugibanja. Sicer pa je ugibanje bistvo borznega trgovanja, mar ne…
Zakon padajoče mejne koristnosti
V tujini medtem predvsem narašča razlika med pričakovanji finančnih trgov in dejanskim stanjem v gospodarstvu. Večina indeksov gospodarske in trgovske aktivnosti namreč kaže na počasno a vztrajno slabšanje situacije in to kljub masivnim monetarnim in fiskalnim stimulusom. Centralne banke se na vse pretege trudijo ponovno zagnati kreditni cikel, a je njihov trud večinoma zaman. V najboljšem primeru jim uspe zagnati kolesje za nekaj mesecev, preden se znova zaustavi. Uspelo jim je edino na trgih finančnega premoženja, kjer so vlagatelje prepričali, da bo njihov trud nekega dne obrodil sadove. Z zadnjimi intervencijami v mesecu septembru in decembru jim še to ne uspeva več, saj se trgi niti na nadaljnje spodbude ne odzivajo več tako evforično kot nekoč. Zakon padajoče mejne koristnosti pač.
Nizke obrestne mere povečujejo sistemsko tveganje
Nevsakdanje politike centralnih bank seveda zahtevajo svoj davek in tega danes plačujejo predvsem konzervativni varčevalci. Bančni depoziti in druge nizkotvegane oblike naložb, kakršne so obveznice resnih držav, nudijo rekordno nizke donose. Mnogi investitorji, med njimi predvsem pokojninski skladi, so zaradi tega prisiljeni iztegniti roko na tiste oblike naložb, ki nudijo višje donose. A na ta način posegajo tudi po višjih tveganjih. Prisiljeni so tvegati bolj, kot bi bilo to zanje primerno. V trenutku, ko nizkodonosne državne obveznice v portfelju zamenjaš s podjetniškimi obveznicami ali celo delnicami, da o drugih kreditnih instrumentih niti ne govorimo, si celoten portfelj izpostavil višjemu tveganju. To je neposredna posledica politike nizkih obrestnih mer centralnih bank, ki na ta način povečujejo vzvod in sistemsko tveganje finančnega sistema. Ta zaenkrat funkcionira samo še zaradi slepega zaupanja vlagateljev v moč in sposobnost centralnih bank, da bodo situacijo na koncu vendarle obvladale.
Centralna banka pomaga ameriški vladi pri zadolževanju?
Ben Bernanke je v sredo oznanil, da bo ameriška centralna banka do nadaljnega kupovala po 85 milijard USD obvezniških papirjev hipotekarnega in državnega dolga na mesec. Najbrž je zgolj naključje ali pa tudi ne, da 85 milijard na mesec v enem letu znese malce več kot 1000 milijard, kar pa je skoraj toliko kot znaša letni ameriški proračunski primanjkljaj. Mar centralna banka pomaga ameriški vladi pri zadolževanju, da ta ne bi plačevala višjih obresti, ki bi jih sicer zahtevali finančni trgi? Je mar res tako enostavno, da zgolj z vpihovanjem svežega denarja v sistem vzdržuješ optimalno gospodarsko rast, zaposlenost, cvetoče nepremičninske in finančne trge in vse to brez negativnih stranskih učinkov? Japonci so ekstremno monetarno politiko začeli izvajati pred dvajsetimi leti in še niso izplavali. Še huje, dvajset let kasneje so najbolj zadolžena država na svetu. Najbrž pregovor, da ga ni zastonj kosila najbrž že poznate. Problem je v tem, da bodo račun za kosilo morali plačati tisti, ki jih takrat še ni bilo pri mizi.
