Politična miopija

Največ čudenja oziroma frustracij med ekonomisti in politiki danes predstavlja dejstvo, da kljub skoraj petim letom neutrudnega monetarnega in fiskalnega spodbujanja v katerem so centralne banke in državni proračuni širom sveta kumulirano vpihnili preko 10 tisoč milijard EUR takih in drugačnih finančnih spodbud, subvencij, reševalnih paketov in drugega, svetovna gospodarska rast na te številke komajda reagira. Tak obseg stimulusa bi že zdavnaj moral prinesti cvetočo ekonomijo ne pa stagnirajoče. Kljub silnim milijardam se namreč najrazvitejše države konstantno gibljejo na robu recesije.

Pravzaprav razloga za čedalje manj učinkovite ukrepe spodbujanja gospodarske rasti sploh ni potreba iskati daleč. Z nekaj malega osnovnega znanja matematike je jasno, da je razlog tu pred nami. Obseg dolgov in padajoča mejna učinkovitost tega dolga. Vse višji obseg nakopičenega neproduktivnega dolga povzroča rast finančnega vzvoda ta pa povratno zahteva, da se vse večji delež preostalega produktivnega premoženja preusmerja v poplačilo in servisiranje obresti za dolgove. Še posebej to velja za obdobja, ko so obrestne mere na dolgoročne državne obveznice višje od rasti BDP, kar denimo velja danes. Denarni tok ustvarjen v produktivnem sektorju gospodarstva se torej porablja pretežno za poplačilo obresti, kar zavira gospodarsko ekspanzijo. Momentalno ima sicer rast zadolževanja virtualen blagodejni učinek, a ker zadolževanje že po definiciji pomeni povečanje tekoče potrošnje in zmanjšanje bodoče potrošnje, je jasno kaj nas čaka oziroma kaj čaka bodoče generacije.

Kljub temu, da je to matematično nemogoče večina politikov in ekonomistov, pa ne samo slovenskih, presenetljivo verjame, da si lahko z novim zadolževanjem kupimo pot iz krize prezadolženosti. Verjamejo pa zato, ker so bodisi matematično nepismeni ali pa je ta vera preprosto politično bolj udobna, saj jim na ta način ni potreba sprejemati nepriljubljenih ukrepov. Kaj mislite, kaj ljudje raje slišijo pred volitvami: da je treba delat, šparat in biti sam odgovoren za svojo bodočnost ali da mora za vse to poskrbeti država mi pa se samo uležemo in čakamo? A ko bo prišel trenutek resnice, se bodo politiki elegantno umaknili s svojih stolčkov in prepustili vladanje kaki »tehnični vladi« oziroma kakorkoli se že reče državnemu stečajnemu upravitelju. Politiki seveda niso nikoli nič krivi, ker se zmeraj trudijo zgolj in samo za malega človeka in če pri tem nehote potopijo še državo je to pač kolateralna škoda njihovih dobrih del.

Nujno bo počasi razumeti, da bo vsak evro proračunskega deficita potreba nekega dne vrniti. To kar danes dodaš v družbo in se pri tem zadolžiš, boš moral nekega dne preko višjih davkov vzeti nazaj. Takrat boš gospodarsko rast in blaginjo ljudi znižal! In, ko vzameš milijardo ali dve dodatnega dolga samo zato, da ti ni potreba izvajati nepriljubljenih varčevalnih ukrepov, reform in nujnih družbenih sprememb, si definitivno zabredel. Če pri tem še javno razglašaš, da ti je s tem uspelo ohraniti suverenost pred tujimi gospodarji, si zabredel še globlje, kot si lahko predstavljaš. Suverenosti imaš namreč točno za tisti dve sposojeni milijardi manj in ne več. Dolgoročno je torej efekt proračunskih spodbud oziroma subvencij, ki jih večina tako zagovarja enak ničli, dejansko pa je najbrž celo negativen, saj spodbuja negativno selekcijo, korupcijo, umetno povpraševanje in posledično napačno alokacijo že tako redkih resursov povrh vsega pa še krši načela proste konkurence. Nekateri imajo seveda v mislih konstantno povečevanje dolga s podaljševanjem in reprogramiranjem glavnice brez namena vračila, a to je že proces, ki so ga imeli v mislih tudi nekateri domači tajkuni pa se jim ni ravno izšel. Tudi državi se ne bo. Najkasneje takrat, ko se bodo zahtevane obrestne mere dvignile.

Smešno je, kako smo državljani močno negativno nastrojeni do tajkunskih zgodb, ki so temeljile na kopičenju kreditov dokler ti niso dosegli takih razsežnosti, da so postali neodplačljivi in so v brezno potegnili cela podjetja in banke za njimi. Tega jim ne bomo nikoli odpustili. Ko pa se gre za upravljanje lastne države, obrnemo ploščo in nasedamo politikom, ki nam obljubljajo popolnoma enako zgodbo. Zadolževanje do onemoglosti in nič drugega. Se pravi, da ne maramo zasebnih tajkunov, radi pa bi imeli tajkunsko državo. Očitno nimamo razčiščenih niti osnovnih pojmov. Sicer pa se obnašanju politikov ne gre pretirano čuditi. Charles De Gaulle je znan po izjavi, da je politika preresna zadeva, da bi jo prepustili politikom. Pričakovati, da bodo storili tisto kar je prav, če mi od njih tega ne zahtevamo vsak dan, je pač preveč. Vedno se bodo odločali za bolj udobne izbire, kjer s tujim denarjem kupujejo svojo osebno naklonjenost. Taka je človeška narava. Šele, ko začneš uporabljati denar, ki si ga sam zaslužil, zares paziš kako z njim ravnaš. Nekateri pa še tega niso sposobni in zdi se, da vse več takih konča ravno v politiki.