Od besed k dejanjem

Članek slika

V zadnjem času praktično na vsakem koraku beremo o težavah držav periferne Evrope, znanih kot PIIGS (Portugalska, Irska, Italija, Grčija in Španija) in njihovem reševanju.

Voditelji evropskih držav se pritožujejo tudi nad bonitetnimi hišami, ker ne nagrajujejo njihovih prizadevanj za reševanje težav in omenjenim državam znižujejo bonitetne ocene. Z namenom osvetlitve situacije in v iskanju odgovora za rešitve težav je zelo uporaben graf kreditnih pribitkov. V šali lahko rečemo, da gre za petletno »kasko zavarovanje« na  glavnice obveznic držav PIIGS in na drugi strani najslabše bonitetno ocenjenih velikih evropskih podjetij.

Omenjena podjetja so bila v povprečju že leta 2007 zelo zadolžena in zato najbolj na udaru. Ob upadu prodaje, znižanju marž in izgubi so bila marsikatera na robu obstoja.

Zdravila za omenjene težave  lahko najdemo v procesu razdolževanja in izboljšavi notranjega poslovnega modela, kar lahko zajema odpuščanje presežnih delavcev, zaprtje nekonkurenčnih obratov in odprodajo za dolgoročno dobičkonosnost nepotrebnega premoženja.

Drug odgovor je bil odziv nacionalnih vlad na spodbujanje gospodarskega okolja z večjim državnim trošenjem in s tem stimulacijo gospodarske aktivnosti ter dokapitalizacijo ključnih finančnih podjetij. Šele izboljšanje bilanc podjetij in gospodarske klime je investitorje spodbudilo k ponovnem kupovanju obveznic podjetij in s tem se je znižala tudi cena zadolževanja.

Visokim javnofinančnim primanjkljajem držav PIIGS je sledila visoka zadolženost. Nanjo se je trg odzval s povečanjem nezaupanja za sposobnost odplačevanja obveznosti. Tako so pribitki poleteli v nebo in s tem še povečali težave robnih evropskih držav.

Rešitev je v razdolževanju. Logika je podobna kot pri podjetjih. Kratkoročno obstaja več različnih možnosti. Od zvišanja davčnih stopenj ali znižanja davčnih utaj na prihodkovni strani proračuna do opustitve nenujnih državnih inštitucij, odprodaje nepotrebnega premoženja, odpuščanja in zniževanja plač javnih uslužbencev ter drugega na odhodkovni strani. Dolgoročni ukrepi so bolj strukturne narave in temeljijo na izboljšanju gospodarskega okolja in posledično višji družbeni blaginji.
Bolj radikalno je zaprositi mednarodni finančni svet  za »subvencijo«. V tem primeru domača politika izgubi na celi črti, saj mednarodne inštitucije prevzamejo ključni del vladanja v državi.

Dejstvo je, da je razdolževanje v kontekstu držav bistveno težje zaradi politične kratkovidnosti in različnih interesnih skupin z veliko finančno in politično močjo. A vseeno je slišati veliko obljub o različnih reformah in ukrepih. Trg bo nagradil politiko, če bo prešla od besed k dejanjem.

Več vsebin avtorja

Vsi članki avtorja