Borzni pogovori se v zadnjih dneh sučejo predvsem okoli hitrega in močnega zdrsa cen črnega zlata.
Presenetljiv padec cen nafte
Krožijo seveda razne teorije, popularne so predvsem tiste o zarotah nekoga proti nekomu ipd… Poglejmo si v nadaljevanju nekaj dejstev. Cena sodčka surove nafte (Crude Oil) se je v zadnjih treh letih gibala okoli 90 USD, se letos dotaknila nivoja 100 USD in v zadnjih treh mesecih padla pod 70 USD. Seveda se vsi sprašujejo od kod ta nenaden, hiter zdrs cene nafte.
Najprej vam lahko povemo, da je tudi večina profesionalcev v naftni industriji nad padcem presenečena. Ko beremo kvartalna poročila največjih naftnih družb namreč opažamo, da jih večina svoje bodoče poslovanje načrtuje pod predpostavko cene sodčka nafte okoli 100 USD. Se pravi, da niti veliki naftni insiderji niso bili sposobni predvideti velikih sprememb, ki so se medtem v sami naftni industriji dogajale. Toliko o tem, da »oni že vedo«.
Visoke cene spodbudile ogromne investicije
Največja sprememba in po našem mnenju tudi največji vpliv na padec cen nafte imajo ogromne investicije, ki so bile v zadnjih letih vložene v pridobivanje nafte iz alternativnih virov, predvsem iz skrilavca. Gre za kamnino, ki jo s posebnimi, izjemno dragimi metodami horizontalno vrtajo in hidravlično lomijo in nato še kemično obdelajo, da pridobijo nafto. Največja najdišča te vrste nafte so v Severni Ameriki, izstopata predvsem Severna Dakota in Teksas. Severna Dakota je denimo leta 2006 proizvedla manj kot 100.000 sodčkov nafte dnevno, danes pa proizvodnja tam presega milijon sodov na dan. To je bilo seveda mogoče zaradi več let trajajočih visokih cen nafte, ki so omogočale, da je bila izjemno draga proizvodnja sploh dobičkonosna. Samo strošek prevoza te nafte po železnici, ker v območju še ni naftovodov, znaša skoraj 15 USD na sodček medtem, ko transport iz klasičnih najdišč po naftovodih znaša manj kot 5 USD na sodček.
Točka preloma - 90 dolarjev
In kot se običajno na prostem trgu zgodi, sta visoka cena nafte in nizke cene posojil (oboje zahvaljujoč vpletanjem centralnih bank) v več letih pritegnila toliko investicij, da je sedaj ponudbe nafte na trgu preveč. Če k temu dodamo še šibko svetovno gospodarstvo, njegov najpomembnejši motor zadnjih let Kitajska pa se še naprej ohlaja je bilo jasno, da bo do pritiska na ceno nafte prej ali slej prišlo. Savdska Arabija seveda pred tednom dni ni popustila pritiskom naj zmanjša proizvodnjo, saj so arabske proizvajalke nafte ene redkih, ki lahko nizke cene nafte zdržijo dlje časa (čeprav tudi tam ne bo šlo brez posledic za megalomansko gradnjo dragih, ekscentričnih hotelov, golf igrišč, smučišč in podobnega). Pomembno dejstvo pa je, da ima trg sedaj informacijo, da se pri cenah nafte nad 90 USD nelinearno močno poveča ponudba nafte iz alternativnih virov. Ta informacija lahko sedaj vpliva tako, da cena nafte relativno dolgo ne bo presegla tega nivoja (v kolikor seveda ne pride do drugih zunanjih šokov, denimo vojaškega konflikta).
Največji poraženci: Venezuela, Rusija in ZDA
Glavna žrtev v tem trenutku, poleg manj pomembne Venezuele, kjer finančni trgi že v naslednjem letu pričakujejo bankrot države, je Rusija. Velik del gospodarske rasti ter sociale, zdravstva, infrastrukture in vojaške moči te države je odvisna od visokih cen nafte. Rusija bo konec leta zdrsnila v recesijo, kar smo tukaj napovedali že letos aprila, nizke cene nafte bodo padec samo še okrepile in podaljšale. Težave v Rusiji so pomembne tudi za evropska in predvsem slovenska podjetja, nekatera med njimi so do te države močno izpostavljena. Druga glavna žrtev med pomembnejšimi, česar finančni trgi po našem mnenju še ne upoštevajo pa bodo ZDA. Velik del rasti BDP te države po finančni krizi v letu 2008 je bil namreč dosežen z eksplozivnim razvojem alternativnega naftnega sektorja. Nekateri podatki, kolikor jim gre verjeti seveda, kažejo celo, da je od desetih milijonov novih delovnih mest, kolikor jih je bilo v ZDA ustvarjenih od leta 2008 do danes, cca 9 milijonov (torej 90%!) ustvarjenih v naftnem sektorju in z njim povezanimi storitvami. Od tega skoraj polovica samo v Teksasu. Če bo nizka cena nafte vplivala na obrat sreče v tem sektorju je jasno, da se bo to odrazilo tako na zmanjšanju rasti BDP kot na zaposlovanju.
Več kot 20% »high-yield« obveznic prihaja iz proizvodnje nafte
Na moč in vpliv naftnega sektorja kaže tudi dejstvo, da več kot 20% vseh izdanih »high-yield« obveznic prihaja iz proizvodnje nafte (izraz »high-yield« je še ena od pogruntavščin finančne industrije, kako nekaj, kar je izjemno tvegano zapakirati v potrošnikom privlačen produkt). Ekspanzivna monetarna politika je namreč tako deformirala ceno zadolževanja (beri: umetno znižala), da so se ogromne količine sredstev zlivale v drago proizvodnjo iz alternativnih virov nafte, ki pa je bila spet dobičkonosna zgolj zaradi ukrepov centralnih bank, ki so pomagali držati visoko ceno nafte na trgu. Vzpostavila se je klasična povratna zanka, ta pa na koncu zmeraj pripelje do napačnih poslovnih odločitev oz. slabe alokacije premoženja. Trg bo sedaj očistil presežke in z njim tiste, ki so vtikali prste v to marmelado. V tem segmentu finančnega trga bo še vroče.
Umetno vzdrževanje prenizkih obrestnih mer ni pametna politika
Nauk zgodbe: obrestna mera je temeljni filter za investicije. Umetno vzdrževanje prenizkih obrestnih mer vodi v nenaravno visok obseg investicij in kopičenje presežnih kapacitet v posameznih panogah. Presežne kapacitete nato sprožijo padec cen. Paradoksalno je torej, da ima nizka obrestna mera dolgoročno deflacijski učinek. Tako ima tudi sedanji padec cen nafte deflacijski učinek na gospodarstvo (ki je v bistvu za nas potrošnike pozitiven). Kaj si o tem misli Mario Draghi pa itak vemo. Tudi iz te zgodbe bi se lahko naučili, da umetno vplivanje na nivo obrestnih mer dolgoročno ni pametna politika, a se najbrž ne bomo. Ravno obratno, pozivi k še večjim akcijam centralnih bank se že slišijo v ozadju.
