Prodaja večinskega deleža največjega slovenskega trgovca Mercatorja dviguje veliko prahu, temperaturo pri tem pa zvišuje eden glavnih interesentov - hrvaški Agrokor.
Tako s strani Agrokorja kot Mercatorja se hitro pojavi vprašanje smiselnosti sklenitve posla. Zlasti podjetje v trgovinski dejavnosti je namreč močno odvisno od gospodarske rasti držav, v katerih prodaja, in tudi rasti potrošnje, ki generira rast prihodkov. Toda za podjetje, ki deluje na trgih bivše Jugoslavije, kjer vladajo visoka brezposelnost, zastoj domače potrošnje in nizka gospodarska rast, je iluzorno pričakovati visoko rast prihodkov, ki so nujno potrebni za financiranje tako velikega posla, kot je nakup Mercatorja.
Tudi dokumenti Agrokorja predvidevajo, da si bodo pomemben del kupnine poplačali s sinergijami na račun Mercatorjevih dobaviteljev in zaposlenih ter monetizacijo nepremičnin (spraviti nepremičnine v denar). Kljub temu je treba poudariti, da so špekulacije, ko še ni znanih vseh podrobnosti, eno, številke analize pa povsem nekaj drugega. Unicredit namreč v svojem zadnjem poročilu o gospodarskih gibanjih napoveduje nič kaj spodbudno prihodnost Slovenije, Hrvaške, Srbije ter Bosne in Hercegovine, ki predstavljajo največje trge Agrokorja in Mercatorja. Ob teh številkah se lahko vprašamo, ali prihod Agrokorja, ki je vendarle domačin v precej slabše stoječem gospodarskem okolju, morda ne pomeni delnega uvoza problemov Hrvaške v primerljivo bolj zdravo slovensko ekonomijo.
Negativen vpliv mednarodnega okolja zvišuje stroške zadolževanja
Ravno Hrvaška in Slovenija zaradi primerljivo večje vpetosti v evropski gospodarski sistem, ki je trenutno močno načet zaradi finančne in dolžniške krize, beležita največje poslabšanje napovedi gospodarskih gibanj med državami v regiji. Medtem ko naj bi se slovensko gospodarstvo letos okrepilo za 1,3 odstotka, je hrvaško v še večjih škripcih, saj mu strokovnjaki Unicredita napovedujejo za letos le 0,2-odstotno rast. Južni sosedi nas ob tem "prekašajo" tudi v večji brezposelnosti, višjem javnofinančnim primanjkljaju in višji zadolženosti, kar logično zvišuje stroške zadolževanja. Zadnje bi lahko pomenilo dodatno prepreko Agrokorju, ki si bo moral poiskati investitorje za prevzem v tujini. Že zdaj ima Agrokor po oceni agencije Moody's bonitetno oceno B2 (junk status), zaradi česar je moral za desetletno obveznico ponuditi desetodstotni donos, kar pomeni trikrat višje stroške zadolževanja, kot jih ima Mercator. Ob morebitnih težavah bi Agrokor težko stavil na hrvaške banke, ki so podobno kot slovenske v medvedjem trendu, ko govorimo o kreditiranju lastnega gospodarstva.
Preprosti izračun za primer, ko bi Agrokor odštel 221 evrov na delnico Mercatorja, pomeni, da bi moral za prevzem odšteti 823 milijonov evrov. Če bi prevzem financiral s posojili, bi moral ob petodstotni obrestni meri samo za poplačilo obresti na leto odšteti več kot 40 milijonov evrov, to pa je znesek celotnega napovedanega letošnjega čistega dobička Mercatorja. Če se strahovi mnogih uresničijo in bo Agrokor dejansko v procesu odplačevanja dolga "izčrpaval" Mercator, potem ne bodo ostali nedotaknjeni niti projicirani dobiček za leto 2012 (63 milijonov evrov) niti tisti prihodnjih let, ki naj bi se do leta 2015 povzpeli na 100 milijonov evrov. Vendar taka rast dobičkov ob preteči recesiji z dvojnim dnom ni zagotovljena. Mercator namreč obvladuje skoraj 34-odstotni delež v Sloveniji, okoli 19-odstotnega v Črni gori, med 8 in 9-odstotnim deležem v Srbiji in na Hrvaškem ter okoli 5-odstotnega v BiH, torej v državah, ki še nekaj let ne bodo zadovoljivo gospodarsko rasle.
Visoka brezposelnost in nizke plače slabi obeti za trgovce
Hrvaška, Srbija ter BiH so na drugi strani trgi, kjer je Agrokor precej močneje prisoten kot slovenski trgovec. Že hiter pogled na 43-odstotno brezposelnost v BiH in približno pol manjšo v Srbiji, kjer je brez dela skoraj 23 odstotkov ljudi, jasno kaže na skromnejšo kupno moč tamkajšnjega prebivalstva, tudi v prihodnje. Posledično ne gre pričakovati večjih premikov na področju zasebne potrošnje, ki dosega nizke ravni na celotnem Balkanu, še posebno pa v BiH in Srbiji. Zadnjemu dejstvu prikimava tudi podatek o povprečnih bruto plačah v omenjenih država, saj so tako v BiH (650 evrov) kot v Srbiji (515 evrov) skoraj trikrat nižje kot pri nas (1535 evrov).
Kljub višjim prihodkom Hrvatov in Slovencev pri Unicreditu ne pričakujejo bistvenega povečanja zasebne potrošnje v prihodnjih letih. Državi, ki zadržujeta dih pred predčasnimi volitvami, naj bi tako šele leta 2013 presegli dvoodstotno rast zasebne potrošnje, kar gotovo ni dober obet za trgovinsko dejavnost. Makroekonomski podatki in napovedi tako rišejo precej črno sliko bližnje prihodnosti za Agrokor in Mercator. Agrokor tudi ob morebitnem prevzemu Mercatorja ne bi imel manevrskega prostora za visoko rast prihodkov, s katero bi ga lahko (re)financiral. Zato je upravičena tudi domneva, da bi Mercator ne glede na uradno predstavljeno finančno konstrukcijo stroške lastnega prevzema dejansko v veliki večini plačal sam. Spet drugo vprašanje pa je, ali bi Mercator, ki bi mu Agrokorjev prevzem (tako kot tudi Agrokorju) dokončno zvezal roke tudi pri povečevanju tržnih deležev in rasti s prevzemi, (samo)odplačevanje glede na svojo sedanjo zadolženost in stagnacijo prihodkov sploh preživel.
