Kitajska ne more vzdržati dvoštevilčne rasti, ampak do sedemodstotno.
Letos poleti smo bili priča zlomu kitajske borze, ki investitorjev širom po sveta ni pustila ravnodušnih. Nekateri menijo, da je bil padec borze posledica ohlajanja kitajskega gospodarstva in da ima lahko tudi globalne posledice.
Od sredine junija, ko so se borzni tečaji obrnili navzdol, do konca avgusta je borzni indeks borz v Šanghaju in Shenzhenu izgubil 37 odstotkov vrednosti, merjeno v lokalni valuti oziroma 38 odstotkov, če donose merimo v evrih. Septembra se je stanje na trgu stabiliziralo. Borzni padec je dosegel takšne razsežnosti, da je intervenirala celo država.
Postavlja se vprašanje, zakaj se je zgodil takšen upad. Vzrokov ni treba iskati kaj daleč nazaj v zgodovino. Dovolj je, da pogledamo, kaj se je dogajalo konec lanskega leta in na začetku letošnjega. Veliko investitorjev, predvsem domačih fizičnih oseb, se je zadolžilo in kupovalo delnice na domačih borzah. Njihovo povpraševanje je dvignilo tečaje delnic in privabljalo vedno nove investitorje, ki so bili željni hitrega zaslužka. Ti so še dodatno dvigovali tečaje delnic in začel je nastajati borzni balon. Vrednotenja delnic niso imela veliko zveze s poslovanjem podjetij. Bilo je le še vprašanje časa, kdaj se bodo tečaji obrnili navzdol. Ko se borzni balon razpoči, tečaji navadno zelo hitro padejo, kar povzroči stampedo – vsi se hočejo nenadoma znebiti delnic, ki padajo.
Da bi preprečila večji padec tečajev, je država ustanovila poseben sklad, ki je kupoval delnice nekaterih podjetij, ki so jih tržni udeleženci množično prodajali. Verjetno je bil cilj tega sklada tudi to, da se prepreči nastanek slabih kreditov, ki bi bremenili banke, saj bi pri večjem padcu hitro lahko nastal položaj, ko nekateri ne bi bili več sposobni vrniti kreditov, ki so jih najeli za trgovanje na borzi.
Pri vsem tem je treba omeniti, da tuji investitorji pri tem večinoma niso bili udeleženi. Le malo jih namreč investira na borzi v Šanghaju ter Shenzhenu. Večina jih na kitajski trg investira preko borze v Hongkongu, ki je za tuje investitorje dostopnejša, gibanje tečajev pa ni vedno skladno s trendom z drugih dveh kitajskih borz. Tako se izgube z borz v Šanghaju in Shenzhenu niso mogle v bistvenem delu preliti na globalne investitorje.
Že več let je znano, da kitajsko gospodarstvo ne more ves čas rasti po dvoštevilčnih stopnjah in da se bo v prihodnosti ta številka verjetno gibala okoli sedem, verjetno kasneje tudi okoli pet odstotkov. Te stopnje so še vedno višje kot v večini drugih držav. Tako bo kitajski zmaj v prihodnosti še vedno omogočal investicijske priložnosti.
Graf: Kitajska rast BDB v odstotkih
Vir: Bloomberg
