V seriji skupaj štirih člankov predstavljamo naš podroben pogled in analizo kitajskega gospodarstva v zadnjih tridesetih letih.
Prvi koraki k spremembi gospodarskega modela
Kitajsko gospodarstvo zadnja leta raste po nižji stopnji. Nazadnje je bila magična meja desetih odstotkov presežena leta 2010. Od takrat naprej je bila rast vsako leto nižja in se je 2014 ustavila pri 7,4 %. Medletni podatki in napovedi za 2015 kažejo na gospodarsko rast pod 7 %, kar je bilo nazadnje beleženo leta 1990.
Ekonomska in zainteresirana javnost upravičeno postavlja vprašanje, ali je padanje gospodarske rasti zgolj ciklične narave ali gre za padanje potencialne gospodarske rasti. Odgovor na to vprašanje je pomemben, ker se »recepture« za ustavitev padanja rasti razlikujejo. V primeru cikličnega padanja rasti kot posledice gospodarskega cikla mora ekonomska politika poskrbeti predvsem za stabilizacijo agregatnega povpraševanja. Popolnoma drugačni ukrepi morajo biti izpeljani, če gre za padanje potencialne rasti zaradi dejavnikov na strani ponudbe. V tem primeru je potrebno izvesti strukturne reforme s ciljem preusmeritve resursov v produktivnejše sektorje gospodarstva. V primeru napačno postavljene diagnoze sledi napačno zdravljenje problemov. V primeru, da se gospodarska rast stimulira z ukrepi za povečanje agregatnega povpraševanja, medtem ko je vzrok padanja rasti strukturne narave, lahko to pripelje do rasti vrednosti premoženja in inflacije.
Konsenz med analitiki in raziskovalci kitajskega gospodarstva je, da je obdobje visoke gospodarske rasti pri koncu, medtem ko obstaja polemika glede rasti, in sicer kaj bo »new normal«. Izsledki študije Eichengreen, Park in Shin (2011) kažejo, da gospodarstva slej ko prej čaka »streznitev«. Predhodni visoki rasti sledi globok padec rasti - in sicer povprečno za vsaj 2 odstotni točki v sedemletnem obdobju. Pritchett in Summers (2014) sta ugotovila, da obstaja močna empirična povezava med hitrostjo rasti in verjetnostjo upada gospodarske rasti.
Akademska javnost si ni edina, ali je Kitajska že dosegla točko padanja potencialne rasti. Optimistični avtorji navajajo, da je Kitajska trenutno v prehodni oz. ciklični fazi. Ta je posledica zunanjega gospodarskega okolja, predvsem nižjega izvoznega povpraševanja s strani razvitih držav (Lin 2011). Pesimistični avtorji, kot npr. Krugman (2013), napovedujejo kolaps kitajskega gospodarskega modela in posledično daljše obdobje nizke rasti. Teza temelji na ideji, da rast držav v razvoju poganjajo investicije in realokacija resursov iz neproduktivnih sektorjev v produktivnejše, kar vodi, v primeru odsotnosti strukturnih reform, do zniževanja donosov na kapital. Zadnje študije (Yang in Fang 2014; Lam, Liu, Schipke 2015; Maliszewski in Zhang 2015; Fang in Roberts 2015) v večini primerov izpostavljajo strukturne dejavnike kot glavni vzrok za padanje gospodarske rasti in ugotavljajo, da tako dejanska kot potencialna gospodarska rast upada. Po letu 2012 je proizvodni sektor kitajskega gospodarstva začel izgubljati konkurenčno prednost in začeli so se akumulirati padajoči donosi na kapital. Yang in Fang (2014) sta ocenila, da je potencialna rast v obdobju od leta 2011 do leta 2013 padla za odstotno točko.
Preusmeritev gospodarstva v potrošnjo
Kitajski razvojni model je gospodarstvo pripeljal do internih in eksternih makroekonomskih neravnovesij, ki v takem obsegu v zgodovini še niso bili prisotni. Interno neravnovesje se kaže v velikem prepadu med stopnjo varčevanja in potrošnjo gospodinjstev. Od leta 2000 je stopnja varčevanja v bruto domačem proizvodu zrasla iz okrog 35 % na več kot 50 %. Na drugi strani je v enakem obdobju potrošnja gospodinjstev padla iz 47 % na dobrih 35 % bruto domačega proizvoda. S tako nizko stopnja potrošnje je gospodarski model v celoti temeljil na izvozu in investicijah.
Investicije v osnovna sredstva predstavljajo okrog 47 % bruto domačega proizvoda in so od leta 2000 zrasle za 12,7 odstotne točke. Delež izvoza v bruto domačem proizvodu je v enakem obdobju zrasel za 2,6 odstotne točke. Skratka, kitajsko gospodarstvo je v zunanjem delu preveč odvisno od investicij in izvoza, ki je pogojen z gibanjem svetovnega gospodarstva. Navznoter pa država premalo stori za stimulacijo potrošnje in propagiranje ostalih stebrov gospodarske rasti. Strokovnjakinja s področja politične ekonomije na inštitutu CIGI (Center for International Governance Innovation) Hongying Wang (2014) je izpostavila, da je potrebno uvesti širše ukrepe za odpravo neravnovesij. Preprosta liberalizacija menjalnega tečaja ne bi odpravila dvojnega neravnovesja med izvozom in uvozom na eni ter investicijami in potrošnjo na drugi strani. Mednarodni denarni sklad (MDS) je v preteklih letih svojo pozornost prav tako preusmeril iz menjalnega tečaja v dvig domače potrošnje (IMF 2012 in IMF 2013).
Počasni koraki spodbujanja domače potrošnje
Svetovna finančna kriza je kitajske voditelje »streznila« in v ospredje postavila negotovost mednarodnih trgov. Spoznali so potrebo po razširitvi domačega trga, predvsem z dvigom domačih investicij v razvojno zaostala področja zahoda države. Od nastopa predsednika Kitajske Hu Jintao leta 2004 in predsednika vlade Wen Jiabao se je začel proces poudarjanja pomembnosti domače potrošnje. Retorika na tem področju se je še okrepila z nastopom novega predsednika Xi Jinping in novega predsednika vlade Li Keqiang.
Prvi ukrepi za spodbujanje potrošnje so bili začeti že leta 2006, ko je vlada odpravila davke za kmete in dvignila pokojnine za zaposlene v podjetjih za 10 %. V obdobju trajanja petletnega programa (2005-2010) so regionalne oblasti trikrat dvignile minimalno plačo in sicer vsakič v povprečju 13 %. V letu 2005 so spremenili obdavčitev dohodkov zaposlenih. Dvignili so prag obdavčitve dohodkov iz 800 na 1.600 juanov mesečnega zaslužka v letu 2005, na 2.000 juanov v 2007 in 3.000 juanov v 2011 (China Daily, 2007). Konec leta 2012 je bilo na 18. kongresu komunistične partije napovedano, da se bodo dohodki zaposlenih urbanega in ruralnega prebivalstva do 2020 podvojili. Zadnji petletni program (2011-2015) je predvideval promoviranje storitvenega sektorja s ciljem, da sektor zraste za 4 odstotne točke na 47 % BDP do konca trajanja programa.
Zadnja leta je kitajska vlada zviševala socialne pravice - dober primer je novi zakon o socialnem varstvu, ki je stopil v veljavo leta 2011. Prav tako so razširili krog ljudi, ki imajo dostop do ugodnega zdravstvenega zavarovanja in sicer na prebivalce ruralnih področij. Pokojninska shema se je razširila na segmente poklicev in ruralno prebivalstvo, ki prej ni imelo dostopa do pokojninskega varčevanja. Izpeljani so bili določeni ukrepi za lažji dostop do nepremičnin, predvsem za gospodinjstva z nizkimi dohodki. Namen teh ukrepov je bil dvigniti pravice na področju socialnega, pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, tako dvigniti občutek varnosti med ljudmi in posledično pospešiti potrošnjo. Zadnji rezultati kažejo, da ukrepi nisi doprinesli k zmanjšanju notranjih neravnovesij. Ravno obratno, notranja neravnovesja so se celo poglobila. Na drugi strani zunanja makroekonomska neravnovesja nekoliko popuščajo, saj se je presežek trgovinskega dela plačilne bilance v zadnji letih znižal iz 8 % leta 2007 na okrog 2,7 %.
Kot ugotavlja Wang (2014) prestrukturiranje kitajskega gospodarstva v smeri večjega poudarka potrošnji zahteva institucionalne reforme, vključno z liberalizacijo finančnega sistema in povečanim vplivom javnosti na delovanje javnih financ. Te reforme bi vsekakor povzročile upor v obstoječi vladni strukturi, ker bi se tako zmanjšal vpliv države in posameznih interesnih skupin na delovanje gospodarstva. Wang zaključuje, da je brez političnih sprememb težko pričakovati učinkovito prestrukturiranje kitajskega gospodarstva iz izvozno v potrošnjo usmerjenega.
Uroš Vek je upravitelj premoženja KBM Infond.
Preberite tudi:
Dve fazi medvedjega trga in pomen za vlagatelje
Izhodna strategija v primeru medvedjega trenda
