Katera rešitev je prava, varčevanje ali potrošnja?
Keynesijanski recept za izhod iz krize
Od začetka krize leta 2008 do danes ste imeli najbrž večkrat priložnost slišati, da gre za krizo potrošnje v kateri mora država poseči in spodbuditi prenizko porabo prebivalstva oz. jo celo nadomestiti s svojim lastnim trošenjem. Gre za klasičen keynesijanski recept, ki kot vzrok krize predvideva začasen strah ali odpor potrošnikov. Ta zelo poenostavljen recept zahteva intervencijo države na trgih bodisi z direktnimi investicijami ali subvencijami za nakupe posameznih vrst dobrin, bodisi z znižanjem obrestnih mer, kar naj bi omogočilo cenejše zadolževanje prebivalstva in podjetij in s tem povečalo trošenje le-teh. To imenujemo »wealth effect« oz. po naše »občutek bogastva«, saj naj bi rast delniških trgov in nepremičnin povzročena z znižanjem obrestnih mer pri ljudeh delovala pomirjevalno in spodbujala zadolževanje in trošenje. A žal zagovorniki te teorije postavljajo voz pred konje.
Dolgoročna blaginja sledi obdobju visoke stopnje varčevanja
Dolgoročna gospodarska rast je možna le s predhodno akumulacijo kapitala, do te pa prihaja zgolj skozi proces varčevanja. Zadolževanje ne more usvariti dolgoročne stabilne akumulacije kapitala, še posebej zadolževanje za potrošne dobrine ne. Zgodovina dokazuje, da so obdobja najdaljše zdrave ekonomske rasti in blaginje sledila obdobjem visokih stopenj varčevanja. Nagnjenost k varčevanju sicer v prvi fazi deloma res škodi oz. zavira potrošnjo in torej nekoliko »bremza« gospodarsko rast, vendar ustvarja gmoto privarčevanih prihrankov iz katerih se napajajo kapitalske investicije, ki pomenijo bodočo gospodarsko rast.
Privarčevani prihranki torej ne »izginejo« z obličja zemlje, kot se tega bojijo keynesijanci, temveč se zgolj pretvorijo najprej v investicijske dobrine in šele nato preko teh v potrošnjo. Prihranki namreč preko investicij ravno tako spodbujajo potrošnjo vendar druge vrste dobrin, investicijskih. Ustrezna tržna obrestna mera je tisti mehanizem, ki poskrbi za to. Tehnološki razvoj in proizvodnja vedno bolj učinkovitih strojev, opreme, poslovnih prostorov spodbuja konkurenčnost in postavlja temelje dolgoročni blaginji.
Politika nizkih obrestnih mer ima negativni efekt
Lakiranje nohtov, sprehajanje psov, finančne špekulacije in prazni megalomanski stadioni pač niso proizvodi ali storitve, ki bi ustvarjali realno dodano vrednost. So pa zmeraj posledica poceni denarja. Najprej je treba ustvariti bogato prebivalstvo z dobro plačanimi službami, da bi lahko v nadaljevanju koristili te storitve. S prehitevanjem vrstnega reda ustvarjamo zgolj finančne zlome, nasedle investicije in brezposelnost.
Politika nizkih obrestnih mer, ki jo trenutno vodijo glavne centralne banke sveta, da bi spodbudile trošenje prebivalstva deluje uničujoče ravno na te prihranke iz katerih bi se morala napajati dolgoročna gospodarska rast. Prenizka obrestna mera namreč privarčevane prihranke namesto v projekte z visoko dodano vrednostjo kanalizira v finančne špekulacije, tvegana posojila, ponzi sheme in podobne »hitre« oblike zaslužka, ki se običajno končajo z napačno alokacijo kapitala. Zato gospodarske rasti ne bo oz. bo globoko podpovprečna dokler bo monetarna politika omogočala obsežno distorzijo mehanizma cen.
Neumno je pričakovati, da bo prebivalstvo lahko najemalo več posojil
Pri zadolževanju neizogibno trčimo še v problem stroška zadolževanja. Najem posojila za investicije ali najem posojila za potrošnjo se namreč konceptualno razlikujeta ravno v načinu servisiranja dolga. Pri najemu posojila za investicije običajno pričakujemo, da bomo z bodočim donosom (dodano vrednostjo) investicije pokrivali tudi stroške financiranja posojila. Pri najemu posojila za sprotno potrošnjo pa temu ni tako, saj tako posojilo ne ustvari nove vrednosti. Strošek financiranja torej v celoti bremeni bodočo potrošnjo (pokriva se iz bodočih dohodkov posojilojemalca). Zato je popolnoma logično, da bo obsežnemu porastu potrošniških posojil prej ali slej moral slediti padec potrošnje. V celotni zgodbi gre torej za zelo občutljivo razmerje med varčevanjem in trošenjem.
Toda povprečni realni dohodek v razvitih državah stagnira, ponekod pa celo upada že več kot pet let, zato je precej neumno pričakovati, da bo prebivalstvo lahko najemalo več posojil in na ta način trošilo več. Razvite države so pač trčile ob nevidni zid zadolževanja. Z ekstremnim znižanjem obrestne mere lahko sicer za kako leto prestavimo bolečino tega soočenja, več od tega pa ne gre pričakovati. Vprašanje pri tem je ali niso kolateralne posledice nizkih obrestnih mer (finančni baloni, možnost inflacije, pogoste recesije) bolj škodljive od soočenja s preprostim dejstvom, da smo pač živeli na kredit in moramo s tem prenehati.
Boleče bo v vsakem primeru ampak, če danes vemo, da življenje na kredit ni vzdržno, nam ni jasno zakaj pri tej »rešitvi« problema tako trmasto vztrajamo.
