Slovenski blue-chipi v zadnjih štirinajstih dneh hitijo s predstavljanjem svojih dosežkov.
Prihaja tisti čas, ko si običajno na hitro ogledamo rezultate poslovanja nekaterih večjih domačih podjetij, ki morajo do konca maja objaviti trimesečne bilance. Najprej nekaj besed o Krki. Prodajo so v prvih treh mesecih tekočega leta v primerjavi z enakim obdobjem lani povečali za 8%. Čistega dobička je za 6% več in sicer 51 milijonov EUR. Do tu je vse lepo in prav, rezultat je na prvi pogled spodoben. A podrobnejši pogled v drobovje bilanc poraja določena vprašanja. Predvsem višina terjatev do kupcev je vredna zanimanja. Ker ne želimo soditi na pamet, smo si ogledali trende za pet let nazaj in jih primerjali s petimi drugimi farmacevtskimi podjetji (Novartis, Stada, Mylan, Teva in Merck). Ugotovili smo, da povprečni delež terjatev v letnih prihodkih teh petih podjetij znaša cca 25%, pri Krki pa dosega skoraj 40%. Prav tako terjatve v Krki predstavljajo prek 25% vseh sredstev družbe, pri navedenih tujih farmacevtih pa v povprečju manj kot 15%. Krka torej precej večji delež svoje realizacije ustvari s kreditiranjem svojih kupcev. Za upravo družbe je to sicer lahko upravičen kanal pospeševanja prodaje, a delničarji morajo biti pozorni, da stvari ne bodo ušle iz rok. Že hiter pogled na izkaz denarnih tokov potrdi zgoraj navedeno, saj je čisti denarni tok iz poslovanja skoraj 30% nižji od tistega v enakem obdobju lani in to predvsem na račun prilagoditev iz naslova povečanja terjatev do kupcev in povečanja zalog (ki znižujeta denarni tok iz poslovanja).
Petrol
Na poslovanju Petrola se predvsem pozna slaba gospodarska situacija v Sloveniji. Na domačem trgu so jim namreč upadli prihodki od prodaje v skoraj vseh segmentih. Razmeroma močno tudi Petrolu naraščajo terjatve iz poslovanja, kar kaže na slabo plačilno disciplino domačih podjetij, predvsem v sektorju transporta in gradbeništva. Bolje so jo odnesli na tujih trgih s čimer so skupne prihodke skupine povečali za 5%. Ker so stroški prodaje rasli hitreje, je rezultat iz poslovanja celo 15% slabši od primerljivega lanskega. Z ugodnejšim rezultatom v finančnem delu izkaza uspeha (nižja izguba na račun izvedenih finančnih instrumentov) so uspeli na koncu balansirati čisti dobiček, ki je cca 4% nižji od primerljivega lanskega in znaša 12,3 milijone EUR.
Telekom Slovenije
Telekom Slovenije se že tretje leto zapored sooča z upadom prihodkov. Ker znižujejo tudi stroške, je čistega dobička ostalo skoraj toliko kot lani v tem obdobju oz. 14,5 milijona EUR. Načrti v višini do 50 milijonov čistega dobička do konca leta ostajajo nespremenjeni. Tako kot večina domačih podjetij se zaradi slabe plačilne discipline soočajo z naraščanjem terjatev do kupcev in to kljub temu, da jim prihodki celo upadajo. Eno največjih tveganj Telekoma Slovenije ostajajo tožbe, ki so jih proti največjemu domačemu telekomunikacijskemu operaterju vložile različne osebe v skupnem znesku preko 600 milijonov EUR, kot protipostavko pa ima Telekom oblikovanih zgolj cca 30 milijonov rezervacij za morebitna izplačila odškodnin povezanih s temi tožbami. To je tudi eno od ključnih vprašanj za morebitne tuje interesente, ki bi se pojavili kot kupci, če bi se vlada vendarle odločila, da Telekom zares proda.
Luka Koper
Prijetno presenečenje je tokrat pripravila Luka Koper. Izboljšala je poslovne rezultate na vseh pomembnejših segmentih. Prihodki od prodaje storitev so višji za 5% pri tem pa so bili izjemno pazljivi pri stroških ki se niso opazno povečali (kar je velika sprememba glede na pretekla obdobja). Dobiček iz poslovanja je zrasel za 30%. Precej jim je pomagal tudi zdrs obrestne mere EURIBOR na medbančnem trgu zaradi katerega so plačali skoraj milijon EUR manj obresti. Čistega dobička se je posledično v prvih treh mesecih nabralo za 4,7 milijona EUR oz. kar 80% več kot v enakem obdobju lani. Donosnost kapitala se je s tem povzpela preko 7%, kar predstavlja očiten napredek v primerjavi z zadnjimi leti.
Z Luko Koper je v osnovi podobna zgodba kot z Aerodromom v Ljubljani. Tekoče poslovanje je zaenkrat dobro, delničarji pa morajo biti predvsem zelo pozorni na morebitne apetite interesnih skupin povezane z megalomanskimi investicijami. Če te investicije ne stojijo na resnih in realnih predpostavkah lahko potopijo celotno firmo, kar se je na primer zgodilo Intereuropi. Malo je manjkalo pa bi podoben scenarij leta 2008 utegnil doleteti tudi Luko Koper, a se je družba uspela takrat z menjavo vodstva pravočasno izvleči in sanirati finančni položaj. V investicije, ki pogosto dosegajo ali celo presegajo vrednost podjetja samega je bolje vstopati s kapitalom (bodisi z dokapitalizacijo podjetja s strani obstoječih delničarjev, če se ti strinjajo z načrti ali s strateškim partnerjem), kot pa z dolgovi. Sploh pa so tvegane mega-investicije problem predvsem v državnih podjetjih, kjer pogosto bolj kot na ekonomski osnovi temeljijo na egotripu in korupcijskih poslih interesnih skupin iz ozadja ter sedaj že močno obrabljeni floskuli o nacionalnem interesu. Državno lastništvo v teh podjetij bi moralo ostale delničarje in upnike še toliko bolj spodbujati k pozornosti in gledanju pod prste.
