Upanje je sicer legitimna, a večinoma neuspešna investicijska strategija.
Bliža se konec leta zato si poglejmo širšo situacijo na trgih. V nadaljevanju smo izbrali nekaj najpogostejših meril, ki po našem mnenju odražajo sliko vrednosti premoženja najpomembnejšega svetovnega borznega indeksa S&P500. Drugi indeksi razvitih borz morda ne izkazujejo takih ekstremov, a prav dosti tudi ne zaostajajo:
Shiller P/E trenutno znaša skoraj 27 dolgoročno povprečje pa 15, kar pomeni, da je vrednost tega kazalnika trenutno cca 80% nad dolgoročnim povprečjem.
Dividendni donos tega istega ameriškega indeksa znaša 1,9% dolgoročno pa 4,3% s tem je torej trenutno razmerje med višino izplačanih dividend in tečajem delnic na manj kot polovici dolgoročnega povprečja.
Razmerje med tečajem delnic in prihodki (P/S) znaša danes 1,7 dolgoročno povprečje pa 1,4 kar kaže, da smo trenutno pri tem kazalniku 22% nad dolgoročnim povprečjem.
Razmerje med tržno kapitalizacijo delnic in BDP znaša danes 1,27 dolgoročno povprečje pa 0,65 kar signalizira skoraj 100% preseganje dolgoročne povprečne vrednosti.
Kazalnik Q (nekateri ga imenujejo tudi Tobin Q), ki kaže razmerje med tržno vrednostjo podjetja in nadomestitveno vrednostjo njegovega premoženja znaša danes 1,15 dolgoročno povprečje pa 0,71. Tudi tukaj današnja vrednost za približno 60% presega dolgoročno povprečje.
Ko združimo vse omenjene kazalnike v enotno sliko, ne moremo mimo dejstva, da nam ti signalizirajo močno pregretost borznih tečajev. Po naši oceni smo torej v poznem zrelem obdobju pozitivnega dela borznega cikla, kjer vlagatelji opuščajo fundamentalna vrednotenja in se pomikajo (oz. so se v večji meri že premaknili) v segment špekulacij, opuščanja premije za tveganje in tradicionalno vero v »tokrat je drugače«. V tej fazi vrednotenja niso več pomembna, pomembne so zgodbe. Vse kar drži trge skupaj je torej le še vera v bogove v pisarnah centralnih bank, ki naj bi bili sposobni rešiti še tako zapletene situacije. In to kljub dejstvu, da ti ljudje niso bili sposobni niti ustrezno izvajati regulatornih nalog, ki so jim poverjene zaradi česar je velika finančna kriza še najbolj presenetila ravno njih same. Pri tem dogajanju naša centralna banka s prepoznim ukrepanjem in neskončno trajajočimi mukami pri prestrukturiranju nasedlih domačih bank seveda ni nobena blesteča izjema.
Šefi centralnih bank pač res verjamejo, da v skladu z njihovimi mandati, povečevanje likvidnosti v finančnem sistemu vodi v gospodarsko rast. Mi in vi pa vemo, da zdrave gospodarske rasti ne omogoča presežek likvidnosti, saj sicer denimo leta 2008 v Sloveniji ne bi prišlo do nepremičninsko finančne krize. Ravno obratno, do krize je prišlo točno zaradi obilice presežne likvidnosti v finančnem sistemu, ki je do nerazpoznavnosti izmaličila signale na trgu nepremičnin, delnic, surovin ipd… Presežna likvidnost je in bo zmeraj vplivala predvsem na nastanek in nato boleč pok premoženjskih balonov. V živo lahko danes to spremljajo na dogajanju pri ceni nafte. Sicer pa, kot je že veliki Walter Bagehot nekoč izjavil: »Much has been written about manias and panics … but one thing is certain, that at particular times a great deal of stupid people have a great deal of stupid money.« No in za razliko od »stupid money«, je zdrava gospodarska rast predvsem rezultat inovativnosti, razvoja, inteligence, podjetnosti, fleksibilnosti, ugodnega davčno-birokratskega okolja itd. Tega pa centralne banke ne znajo tiskati.
Torej: skoraj 60% rasti borznih tečajev v tujini v zadnjih dveh letih je bilo dosežene preko ekspanzije premije za tveganje (rast P/E). Kar se nas tiče so seveda vse investicijske odločitve popolnoma legitimne in stvar osebne odločitve.
Vedite le, da na vratih skladišča z bencinom ne piše zaman: Kaditi prepovedano!
