O osnovah samoupravljanja in gospodarjenja v organizacijah združenega dela.
Za spremembo tokrat namesto financ malce več o zgodovini. Američani so ta teden praznovali Dan zahvalnosti ali »Thanksgiving«. O tem smo se vsi nekaj malega učili tudi v šoli, a kot boste videli v nadaljevanju so izpuščene podrobnosti še veliko bolj zanimive.
V začetku 17. stoletja so je iz angleškega mesteca Plymouth z ladjo Mayflower na pot odpravila skupina zelo različnih ljudi. Zbrani so bili z vseh vetrov od puritanskih romarjev, ki so bili v takratni Angliji precej omejeni v svojem načinu življenja pa vse do raznih malih kriminalcev, prezadolženih kmetov, avanturistov, trgovcev in ljudi, ki so se v iskanje Novega sveta odpravili preprosto zaradi iskanja sreče. Leta 1620 so tako na obali novega kontinenta ustanovili kolonijo New Plymouth. Še pred tem so puritanski romarji, ki so bili na ladji v večini, od vseh zahtevali podpis dokumenta danes znanega kot »Mayflower Compact«, s katerim so se vsi udeleženci potovanja zavezali k delovanju v skupno dobro.
Šlo je za neke vrste socialno pogodbo v kateri so se podpisniki zavezali, da si bodo prvih sedem let življenja v Novem svetu delili praktično vse. Po sedmih letih naj bi se celotno akumulirano bogastvo enakovredno razdelilo med vse podpisnike sporazuma. S tem so ti ljudje ustanovili eno prvih komun v kateri se vse premoženje in sadovi dela enakomerno deli na vse udeležence. Gre torej za enega prvih primerov kolektivizma, če smo malce sarkastični lahko celo rečemo, da so bile ZDA ustanovljene s podpisom socialnega sporazuma. Ustanovili so jih socialisti, si lahko mislite ironijo.
No veliko bolj zanimivo je dogajanje, ki je nato sledilo v prvih letih mlade kolonije. Zahvaljujoč dnevniku, ki ga je skrbno beležil prvi guverner William Bradford lahko danes beremo o takratnem dogajanju. Prva zima je bila res precej huda predvsem zato, ker so kolonisti na novi kontinent prispeli relativno pozno, ko je bila sezona setve že mimo. A tudi v naslednjih dveh letih ni bilo nič bolje. Bradford v svojih zapiskih opisuje precej slabo vzdušje med kolonisti. Tisti, ki so delali in precej ustvarili niso bili zadovoljni s tem, da so morali sadove svojega dela prepustiti tudi ostalim. Še posebej jih je jezilo, ker so nekateri to očitno izkoriščali in delali precej manj kot bi lahko. Zato so tudi tisti bolj delovni počasi opustili svoje napore. Polja so bila nezadostno obdelana, hrane je bilo premalo, polega tega pa so bili kolonisti dolžni še denar tistim, ki so njihovo odpravo financirali. Produktivnost je bila enostavno prenizka. Skoraj tri leta je bila kolonija New Plymouth v precejšnji agoniji, pomrla je več kot polovica prebivalcev predvsem zaradi lakote in z njo povezanih bolezni. Če jim ne bi izdatno pomagala plemena lokalnih Indijancev bi najbrž pomrla še preostala polovica.
Svet modrecev kolonije je zaradi nevzdržnih razmer leta 1623 sklical posvet in ob koncu razglasil nekaj temeljnih sprememb. Najpomembnejša je bila odprava kolektivizma in takojšen prehod v sistem zasebne lastnine. Vsakdo je postal odgovoren za svoj kos zemlje, njegovo preživetje in preživetje njegove družine sta bila odvisna od njegovega dela. Bradford v nadaljevanju v svojih zapiskih opaža ogromno spremembo v načinu razmišljanja in delovanja ljudi. Ti so se zagnali na svoja polja, ne samo moški, tudi ženske in otroci so pomagali pri kmečkih opravili, kar prej ni bilo navadi. Že prve naslednje letine so bile tako obilne, da je bilo hrane nenadoma celo preveč za potrebe kolonije. Indijanci tako niso več prihajali na pomoč temveč so bili vabljeni na praznovanje (od tod izvira praznik Dan zahvalnosti). Zasebna lastnina je sprožila neverjetno produktivnost ljudi, ki so se zavedali, da je njihovo preživetje odvisno zgolj od dela lastnih rok in ne od prerazdeljevanja družbenega bogastva. ZDA so torej v prvih treh letih nastanka izkusile čare kolektivizma in se jim po hitrem postopku odpovedale za naslednjih 400 let.
Zgodovinska lekcija tega dogajanja (in vseh ostalih kolektivističnih podvigov, ki so sledili) je, da družbeni sistem v katerem ni povezave med odločitvijo in odgovornostjo za posledice ne deluje. V sistemu, kjer ni vsak odgovoren za svoja dejanja temveč o njegovi sreči in vlogi v družbi odloča nek kolektivni organ, kmalu pride do minimiziranja odgovornosti in maksimiziranja pravic. Povezava med sposobnostjo oz. produktivnostjo in nagrado zaradi tega razpade, česar pa človeška narava ne sprejme. Tak sistem stopnjuje neučinkovitost, prisilo, povprečnost, korupcijo in nazadnje razpade. Imejmo te ideje v mislih danes, ko nam del politike znova ponuja sistem skupne družbene lastnine, zaščitenih državnih podjetij, kooperativnih zadrug, socialnega podjetništva in podobno. Nič od tega na dolgi rok ne bo delovalo. Preprosto zato, ker to ni v človeški naravi.
