Tudi najbolj blesteča palača ni nič drugega kot skupek neštetih drobnih zrnc peska.
Na pomembnih svetovnih borzah se odvija prva večja korekcija v zadnjih dveh letih. Prednjačijo evropske borze, nemški indeks DAX je denimo izgubil 9% od vrha medtem, ko ameriški S&P500 trenutno izgublja cca 4%. Za vlagatelje z dovolj dolgo kilometrino seveda te izgube niso še nič pretresljivega, zaskrbljeni so bodisi novinci, bodisi tisti, ki so se v zadnjih letih navadili, da se vsaka korekcija hitro konča z intervencijo centralne banke, ki povzroči takojšen skok tečajev nazaj proti predhodnemu vrhu. Na intervencijo zaenkrat še čakamo. Pavlov refleks, ali kako se že temu reče…
Na borzah so se vzpostavili nestabilni pogoji
Vlagatelje smo na tem mestu v zadnjem letu dni z naše strani večkrat opozarjali na dejstvo, da so se na borzah vzpostavili nestabilni pogoji in sicer kombinacija relativno visokih vrednotenj delnic (in obveznic) ter evforični sentiment vlagateljev. Evforija pomeni, da vlagatelji z lahkoto spregledajo temeljne kazalce vrednotenj, ki imajo močno dolgoročno korelacijo z naknadno ustvarjenimi donosi, namesto tega pa se odzivajo predvsem na nepomembne, trivialne informacije, ki se dnevno servirajo v finančnih medijih. Kombinacija visokih vrednotenj in evforije je komprimirala premijo za tveganje v območje, kjer je preprosto ni več. Vlagatelji sprejemajo visoka tveganja nezavedajoč se, da za to ne bodo ustrezno nagrajeni.
Danes eni vzroke za drsenje borznih tečajev mrzlično iščejo v argentinskem bankrotu, drugi v dogajanju na ukrajinsko-ruski meji, tretje skrbi duh neke portugalske banke, četrti pa že rišejo črni scenarij zaradi izbruha ebole. Nič od tega v širšem kontekstu nima pomena. Ko se enkrat v sistemu vzpostavi nestabilno »ravnovesje«, lahko kakršenkoli vzrok sproži premik v smeri odprave neravnovesnega stanja.
»Nestabilno« stanje
Če ste že slišali za poskus s kupom peska, potem veste, kaj imamo v mislih. Večina ravnotežnih sistemov lahko doseže t.i. kritično stanje pod pogojem, da se točno pokrijejo zelo natančno dozirani zunanji parametri (npr. temperatura, pritisk,…). Kritično stanje pomeni stanje v katerem imajo izjemno majhne spremembe, izjemno velike posledice. Element nesorazmernosti je tukaj bistven, kar je značilnost in hkrati težava nelinearnih sprememb. Fiziki kot kritično stanje tako razumejo predvsem fazne transformacije (npr. prehod iz tekočega v plinsko stanje ipd…), matematiki pa kritično točko definirajo tam, kjer je odvod funkcije enak nič, neskončen ali nedefiniran. Preprosto povedano, kritično točko si predstavljajte kot trenutek v katerem pride do nesorazmerno velike spremembe režima, stanja oz. smeri dolgoročnega trenda nekega procesa. Obstajajo pa sistemi, ki lahko kritično stanje dosežejo sami po sebi, oziroma drugače povedano, se sami vzpostavijo v kritično stanje. To so neravnotežni sistemi. Bak, Tang in Weisenfeld so leta 1987 na primeru kupa peščenih zrn dokazali obstoj in delovanje sistemov, ki spontano dosežejo neravnotežno formacijo, občutljivo na drobne spremembe. Kompleksnost takih sistemov izvira iz njihove notranje strukture in ne s strani zunanjih impulzov.
Poskus so speljali tako, da so na gladko, ravno površino z določene višine spuščali drobna zrnca peska. Zrnca so počasi padala in se naključno razporejala po površini. Sčasoma se je začel oblikovati kup zrnc. Ta je bil sprva položen in predvidljiv, a je z dodajanjem novih zrnc naraščal in postajal vse bolj strm. Med posameznimi zrni peska v kupu seveda delujejo različne sile od trenja, ki drži posamezna zrna skupaj, do gravitacije, ki vleče zrna k tlom. S strmino kupa so se spreminjala razmerja med privlačnimi in odbojnimi silami med posameznimi zrni peska. Vsako dodatno zrno, ki je padlo na kup peska se je bodisi takoj odkotalilo do dna, bodisi zaustavilo nekje na strmini in tako še povečalo napetosti med zrni v kupu. Zrna peska so se tako sama sestavila v nestabilno stanje – kup peska. V določenem momentu, je naslednje novo zrno, ki je padlo na kup, povzročilo, da so sile trenja med zrni popustile zaradi česar so se večji ali manjši plazovi peska sesuli po hrbtišču kupa. Raziskovalci so ta območja poimenovali žepi nestabilnosti. Nekateri žepi so bili dovolj veliki, da so s prihodom novega zrna za seboj v globino potegnili polovico kupa. Te bi lahko imenovali katastrofalni žepi. Najpomembnejši nauk tega je, da je ne glede na obseg plazu, ki se je sesul po strmini hriba, razlog za plaz zmeraj enak. Eno samo samcato zrno peska, ki pade na naključni žep nestabilnosti na strmini. Nekatera zrnca so sprožila katastrofalne plazove, druga pa nič in so se sama odkotalila do dna ali pa zaustavila nekje na strmini. Seveda so z naraščanjem višine kupa (in posledično strmine stranic) postali katastrofalni plazovi vse pogostejši, kar pravzaprav pomeni »nestabilno« stanje.
Več pozornosti namenite vrednotenjem in sentimentu na borzah
Razlogi za pojav katastrofalnih dogodkov so torej v svoji osnovi popolnoma enaki tistim, ki povzročajo vsakodnevne dogodke, katerih pogosto niti ne opazimo. To velja za vse pojave okoli nas ne zgolj za borzo. Vsak tornado ali potres se začneta z drobno vsakodnevno spremembo nekaterih parametrov v Zemljini atmosferi oz. skorji, ki nato zaradi notranje nestabilnosti sistema včasih kulminira v katastrofalnem pojavu. Zato skozi opozarjamo, da je potreba pozornost posvečati strukturi kupa peska (vrednotenjem in sentimentu na borzah) in ne iskati razlogov ali interesov zaradi katerih bi lahko borze jutri ali pojutrišnjem padle ali zrasle. Teh razlogov je namreč preveč, nekateri med njimi bodo šli mimo popolnoma neopaženo, drugi pa bodo nepričakovano sprožili velike posledice. Bolj pomembno je, da se v tistem trenutku ne nahajate kje na strmini s preobteženim nahrbtnikom (beri: portfeljem).
