V Sloveniji se počasi začenja čutiti vse močnejše stiskanje davčnih klešč.
Nepremičninski davek pokazal, kakšno zlo je država
Pravi bum je pri nas v zadnjih dneh sprožila polemika okoli nepremičninskega davka. Ljudje so presenečeni nad višino davka in načinom obračuna. Naše mnenje vas bo najbrž razjezilo, a nepremičninski davek je najboljše, kar se je Sloveniji lahko zgodilo. Zakaj najboljše? Ker bo lahko povprečen Slovenec končno začel dojemati, kakšno zlo je država. Povprečen Slovenec je namreč tisti, ki na vsakih volitvah gre in obkroži ljudi, ki obljubljajo nebesa v smislu višjih penzij, velikih državnih investicij, stadionov, subvencij, zastonj zdravstva, šolstva itd... Spoštovani, začeli so prihajati računi za vse to.
Vsak dan vse bolj delamo za državo in manj zase
Če je kdo mislil, da je vseobsežna država, ki skrbi in regulira vsak kotiček naših življenj poceni, se je pač zmotil. Vse višji davki so zgolj posledica naivnosti ljudi, ki menijo da denar raste na drevesih. Namesto, da bi od naših vladajočih zahtevali čimprejšnjo racionalizacijo državnega poslovanja in umik državne represije iz naših življenj, jim ploskamo, ko žugajo Bruslju, da ne potrebujemo varčevalnih ukrepov. Strinjamo se s tem, da vsak dan bolj delamo le še za državo in njene potrebe in vsak dan manj zase. Koliko časa bomo to še tolerirali? Sprijaznite se, če si želite vsemogočne države bodo pač višji davki, nižja gospodarska rast ter manj osebne svobode. Nepremičninski davek niti približno ne bo zadnji. Matematika je na srečo zelo preprosta in ekzaktna zadeva, ki ne loči med socialisti in neoliberalci. Na naslednjih volitvah se spomnite teh besed. Pametne ekonomske politike namreč ustvarjajo nove davkoplačevalce, ne pa novih davkov.
Varčevanje deluje točno tako, kot mora
Še nekaj o zloglasnem varčevanju moramo napisati. V medijih se vse bolj širijo »dokazi« o tem, da je bila varčevalna politika Bruslja do prezadolženih članic napačna in ne deluje. To dokazujejo s tem, da je v teh državah upadel standard, ljudje pa živijo čedalje slabše. Mi pa trdimo, da varčevanje deluje točno tako, kot mora. Varčevanje znižuje današnji standard v korist bodočega, zapravljanje pa povečuje današnji standard v škodo bodočega. Zato varčevalni ukrepi delujejo točno tako in nič drugače kot se od njih pričakuje. Težava je bolj v tem, kako je politika varčevalne ukrepe predstavila ljudem. Enostavno ni bila poštena in jim ni povedala, da bodo živeli slabše, temveč je z varčevalnimi ukrepi obljubljala hitro izboljšanje stanja. A to izboljšanje bo šele prišlo. Čez leta, ne danes.
Grška ponzi shema se je sesula
Povprečen Grk danes živi slabše kot pred leti. Vendar to ni posledica tega, da zlobneži v Bruslju po nepotrebnem krčijo grški standard, temveč posledica tega, da je bil ta standard v zadnjih dvajsetih letih umetno previsok. Poceni dostop do posojil jim je (pa tudi nam) pač omogočil življenje na višjem nivoju, kot bi si ga privoščili sicer. Danes se torej dogaja zgolj to, da se je standard povprečnega Grka vrnil na tisti nivo, ki je primeren produktivnosti države brez sposojanja denarja. Grki so se vrnili tja, kjer bi morali biti vseh zadnjih dvajset let. Izginilo je zgolj njihovo »začasno virtualno bogastvo«, ki so ga poganjala poceni posojila. Nihče jim ni ničesar odvzel, le pipa tujega denarja se je zaprla. Ponzi shema se je sesula.
Primarna funkcija centralnih bank
Varčevalni ukrepi torej niso nek zlobni načrt neoliberalcev, temveč poštena streznitev in realizacija dejanskega stanja. Kar je nepoštenega v tem je, da tisti, ki so jim posojali denar (evropske banke) ne nosijo svojega deleža bremena, ker jih je pred tem zaenkrat rešila Evropska centralna banka (ECB). Praviloma bi morali skupaj z varčevalnimi ukrepi za Grčijo, njeni posojilodajalci prestrukturirati in odpisati večji del dolgov. To se bo morda še zgodilo, če se bo grška politika spravila k pameti in začela zahtevati pravično porazdelitev bremen tudi na strani posojilodajalcev. In ECB nas je, evropske davkoplačevalce, s svojim bail-outom največjih zasebnih bank potisnila globoko v blato v primeru, da do pogovorov o odpisu dolgov dejansko pride. Ker jih bomo plačali mi in ne banke. No, zdaj vsaj veste, kaj je primarna funkcija centralnih bank.
Za revščino niso krivi delodajalci ampak država
Obstaja še druga stran revščine o kateri se zelo malo govori. Pogosto je namreč slišati, da so za relativno povečanje revščine krive predvsem brezposelnost in nizke plače. A to je le manjši del zgodbe. Velik del naraščajoče revščine izvira iz prehitro naraščajočih stroškov življenja (inflacije). Predvsem stroškov monopolnih in obveznih javnih storitev. Ali je delodajalec, ki izplačuje plačo delavcu res kriv, da je položnica za komunalne storitve v desetih letih narasla za štirikrat? Je ta isti delodajalec odgovoren, da se dražijo voda, elektrika, omrežnine, davki in prispevki, ekotakse, trošarine, da je potreba plačat dimnikarje, raznorazne licence, nadomestila, dovoljenja, soglasja, inšpekcije? V glavnem gre za tarife, ki so brez konkurence, pod nadzorom države in prispevajo velik delež k občutku upada kupne moči prebivalstva, ki vse večji delež svojega dohodka namenja za plačevanje teh obveznosti. Proti tej obliki naraščanja revščine se je treba boriti in je neposredno povezana s tistim, kar smo pisali v prvem odstavku. A seveda je najlažje klicati ljudi na ulice in kričati proti kapitalizmu ter na ta način nabirati poceni politične točke, medtem pa se revščina povzročena z absurdnimi zahtevami vseprisotnega državnega aparata počasi plazi med ljudi.
