Razkrivamo letno poročilo skupine Agrokor, ki javnosti ni dostopno. Konsolidirano revidirano letno poročilo, s katerim razpolagajo Agrokorjevi financerji, potrjuje ocene, da je Agrokorjeva namera za prevzem Mercatorja v prvi vrsti posledica nujnosti sanacije lastnega poslovanja.
Čeprav iz Agrokorja javnosti ves čas posredujejo podatke, ki kažejo drugačno finančno sliko družbe, pa podrobnejša analiza kaže, da bi Skupina Agrokor brez izrednih računovodskih prihodkov, ki so povečali dobiček, v lanskem letu poslovala celo z izgubo. Dobiček pred davki skupine je sicer znašal 50,1 milijona evrov, toda pri tem je treba upoštevati 23,8 milijona evrov državnih pomoči, 35,8 milijona evrov dobička od prodaje finančnih sredstev ter tri milijone evrov dobička pri prodaji poslovnega premoženja. Brez državnih pomoči in izrednih prihodkov bi tako Skupina Agrokor leto 2010 končala z 12,5 milijona evrov izgube. Glede na te podatke je toliko bolj nerazumljivo, kako so lahko banke, lastnice in upnice Laškega ter Mercatorja, sploh dopustile, da se je Agrokor prek pogovorov s Pivovarno Laško resno vključil v postopek nakupa največje slovenske družbe.
Padec denarnega toka
Poročilo razkriva, da so Skupini Agrokor v lanskem letu stagnirali prihodki iz poslovanja, denarni tok pa ji je močno padel. Prihodki od prodaje so v skupini znašali 3,636 milijarde evrov, leto pred tem pa 3,606 milijarde evrov. Rast prihodkov od prodaje je bila torej le 0,8-odstotna. Čisti prihodki od trgovske dejavnosti so znašali 2,74 milijarde evrov. Revidirani izkazi denarnih tokov kažejo, da je Agrokor lani ustvaril 260 milijonov evrov denarnih tokov iz poslovanja pred spremembami obratnega kapitala, obrestmi in davki (EBITDA) oziroma 5 odstotkov manj kot leto pred tem. Kar za četrtino pa je padel čisti denarni tok, ustvarjen s poslovanjem, in sicer z 152 milijonov evrov v letu 2009 na 113,8 milijona evrov v lanskem letu. Ta podatek je ključen za oceno finančne kondicije Agrokorja, saj pove, koliko denarja ustvari podjetje za investicije in poravnavanje svojih obveznosti. Za primerjavo: če odmislimo obstoječe in nove obveznosti do bank, ki bi nastale z nakupom delnic Mercatorja, bi moral Agrokor samo za nakup 23 odstotkov Mercatorja od Skupine Pivovarna Laško po ceni 211 evrov za delnico odšteti 194 milijonov evrov. Omenjeni podatki dokazujejo, da bi se moral Agrokor dodatno visoko zadolžiti, da bi plačal prevzem Mercatorja, v naslednji fazi pa bi bil prisiljen z izčrpavanjem Mercatorja, prodajo njegovih nepremičnin in hčerinskih družb zmanjšati svoje finančno breme.
 |
 |
Za 350 milijonov kapitala manjšinskih lastnikov
Letno poročilo potrjuje tudi informacije o zelo visoki zadolženosti skupine ter že zdaj slabih razmerjih med kapitalom in dolgovi. Najprej naj opozorimo, da ima Agrokor še veliko manjšinskih delničarjev v odvisnih družbah, kar predstavlja kapital manjšinskih lastnikov in ne največjega lastnika Ivice Todorića. Iz konsolidiranega poročila je razvidno, da je kapitala manjšinskih lastnikov, s katerim Todorić ne more razpolagati, 350 milijonov evrov. Ob tem pa ne moremo mimo podatka, da prav družbe, kjer Agrokor ni edini lastnik, generirajo tudi večino dobička Skupine Agrokor. Nedokončani prevzemi za Agrokor sicer predstavljajo tudi poslovno tveganje. Kot smo že lani razkrili v Dnevniku, številne Agrokorjeve hčerinske družbe jamčijo za posojila matične družbe Agrokor. Če bi upniki ta poroštva unovčili, bi to utegnilo ogroziti tudi poslovanje teh družb, njihovi manjšinski delničarji pa bi lahko proti Agrokorju sprožili celo pravne postopke.
Skupina Agrokor je imela konec lanskega decembra za 470 milijonov evrov lastniškega kapitala večinskega lastnika in za več kot 3,1 milijarde evrov dolgov. To pomeni, da delež kapitala večinskega lastnika v financiranju znaša le 13 odstotkov oziroma ima Skupina Agrokor za vsak evro lastniškega kapitala skoraj 7 evrov dolgov. Ob tem ima Skupina Agrokor za 1,2 milijarde evrov nepremičnin in za nekaj manj kot 1,4 milijarde evrov finančnih obveznosti, tako da je razmerje med finančnimi obveznostmi in kapitalom večinskega lastnika 2,9. Treba je opozoriti tudi na visoke stroške financiranja, ki segajo tudi do 11 odstotkov (pri 400-milijonski izdaji obveznic leta 2009 je moral Agrokor na primer pristati na kar 10-odstotno obrestno mero).
Petmesečni plačilni roki
Poslovanje Agrokorja zaznamujejo tudi dolgi plačilni roki, čeprav so v Zagrebu slab odnos do dobaviteljev, ki se ga boji slovenska prehrambna industrija, v zadnjih mesecih večkrat zanikali. Skupina Agrokor je imela namreč 31. decembra 2010 za 1,134 milijarde evrov obveznosti do dobaviteljev, povprečno število dni vezave terjatev do dobaviteljev pa je znašalo kar 146 dni, torej skoraj pet mesecev. Vprašanje je, koliko teh obveznosti je že zapadlo in predstavljajo skriti finančni dolg skupine.
Glavnino prihodkov Skupine Agrokor je lani prispevala trgovska dejavnost, in sicer 2,8 milijarde evrov, medtem ko so prehrambne, proizvodne in distribucijske družbe leto končale z 1,3 milijarde evrov prihodkov. Toda skoraj polovico prihodkov je prehrambni in proizvodni del Skupine Agrokor ustvaril prav prek lastne trgovske verige, medtem ko so prihodki teh družb zunaj Skupine Agrokor znašali le okoli 700 milijonov evrov. Prihodki skupine so v pretežni meri vezani le na hrvaški trg, ki je lani prispeval okoli tri četrtine vseh prihodkov, medtem ko je imel Agrokor glavnino finančnih obveznosti vezanih na evro. Tako je Skupina Agrokor vsako leto podvržena tudi velikemu valutnemu tveganju, samo lani pa so izgube iz tečajnih razlik znašale skoraj 50 milijonov evrov.
Polovica denarnega toka za obresti
Eden največjih stroškov Agrokorja so odhodki za obresti, ki so lani znašali okoli 130 milijonov evrov oziroma kar okoli polovico vsega EBITDA. Junija lani se je Agrokor zavezal, da se razmerje med neto finančnim dolgom in EBITDA ne bo zvišalo nad 4, medtem ko je lani razmerje znašalo že 3,8.
Poleg tega se je Agrokor z BNP Paribasom, Zagrebačko banko, Unicredit Bank Austria, Erste Group, Privredno banko Zagreb, Societe Generale - Splitsko banko, Raiffeisen Zentralbank in Raiffeisen Austria (ki so lastnice obveznic) zavezal, da bo EBITDA za najmanj 2,75-krat presegal letne izdatke za plačilo obresti. To zavezo je po dostopnih podatkih Skupina Agrokor lani prekršila, saj se je razmerje med EBITDA in izdatki za plačilo obresti spustilo vse do meje 2,5. Dejanski denarni tokovi Skupine Agrokor so opazneje nižji od tistih, ki jih navaja v svojih bilancah, saj so na lanskoletni EBITDA pomembno vplivali izredni računovodski dogodki, kot so dobički pri prodaji vrednostnih papirjev, državne subvencije...
Glede na finančno stanje največje hrvaške poslovne skupine ne preseneča, da je mednarodna bonitetna agencija Standard Poor’s (S&P) nedavno znižala obete za bonitetno oceno Agrokorja iz stabilnih na negativne. Že zdaj ima Agrokor bonitetno oceno B, kar pomeni, da bi se v primeru znižanja ocene znašel celo na seznamu podjetij, ki so »ranljiva« in lahko svoje obveznosti izpolnjujejo le ob ugodnih ekonomskih razmerah.
Hčerinske družbe zadolžene tudi za širitev Skupine Agrokor
Skupino Agrokor poleg matične družbe sestavlja 53 hčerinskih družb, med katerimi so najbolj prepoznavne Konzum, Jamnica, Ledo, Tisak in Zvijezda. Agrokor ima sicer neposredno v lasti 27 hčerinskih družb, medtem ko preostale družbe obvladuje predvsem prek Konzuma, Jamnice in družbe Ledo. Prav hčerinske družbe v zadnjem obdobju tudi skrbijo za širitev poslovne skupine Agrokor in njenega poslovanja. Dijamant je namreč lani za 16 milijonov evrov kupil proizvajalca zelenjave in sadja Dijamant agrar, Konzum je za trgovsko družbo Jadran Komerc odštel nekaj več kot šest milijonov evrov, medtem ko je Agrokor živilsko družbo Vupik kupil za okoli 16 milijonov evrov, delež v družbi Agroprerada pa prenesel na Belje.
