Naslov članka je namenoma provokativen, ampak po mojem mnenju tudi povsem resničen.
Naj razložim. Dve leti nazaj se je pri meni oglasil prijatelj, ki je imel izredno zanimivo poslovno idejo. Imel je delujoč prototip, dobro je poznal panogo in imel je že tudi prve stranke. In seveda je imel en kup predstavitev in analiz o prihodnjih prihodkih, trgu, možnosti širitve, itd. Imel pa je tudi problem v obliki nezadostnih sredstev za ustanovitev podjetja in uresničitev vsega omenjenega.
V pogovoru me je prosil za pomoč pri iskanju potencialnih vlagateljev. Glede na projekcije sva se dogovorila za vrednost podjetja, jaz pa sem svoje stranke, za katere sem vedel, da jih zanimajo take naložbe, pozval k investiciji. Sliši se enostavno, vendar sem v resnici potreboval štiri mesece, nekaj deset sestankov in predstavitev ter ogromno ur usklajevanja med potencialnimi investitorji, da smo pridobili iskana sredstva. Vprašanj je bilo ogromno, vsi so bili skeptični, vsak je imel drugačen pogled. Resnično smo se morali dokazati. Spodnji vložek smo morali omejiti na znesek, ki si ga vsak na žalost ne more privoščiti, ampak drugače pač ne bi nikoli uspeli zbrati sredstev. Na koncu lahko rečem, da so investitorji zaupali predvsem meni. Uspeli smo se dogovoriti. Pa skupni znesek sploh ni bil pretirano velik.
Takrat pa se je kalvarija šele začela. Najprej je bilo potrebno urediti družbeno pogodbo, potem je moral bodoči direktor odpreti bančni račun, kamor se bo nakazal ustanovni kapital. Sledil je skupinski obisk vseh družabnikov pri notarju, kjer smo podpisali družbeno pogodbo. Če vam povem, da je vseh družabnikov več kot petnajst, je takoj jasno, da so bile logistične težave velike. Štorijo pri notarju vam lahko opišem v ločenem članku. Do takrat je nastalo že precej nekih stroškov, ki jih je krilo podjetje, časa pa nismo več šteli. Po podpisu in vplačilu kapitala smo končno imeli odprto podjetje. Družabniki so dobili določene pravice, določili smo direktorja in njegove naloge ter se razšli. Pričakoval sem, da se bo večina družabnikov vsaj deloma vmešavala v delovanje podjetja. Po dveh letih lahko rečem, da sem se motil. Velika večina jih je pasivnih, s čimer ni popolnoma nič narobe. Še več, bolj enostavno je vse skupaj. Ampak za vsako večjo spremembo moramo pridobiti pooblastila vseh družbenikov in se oglasiti pri notarju. Hitre spremembe so skoraj nemogoče, tuji investitorji pa se nas izogibajo, ker vedo, da je razpršeno lastništvo lahko prava pravna nočna mora. Še posebej v Sloveniji. Popolnoma se zavedam, da trenutni način omogoča veliko varnost vseh udeležencev, ampak kar je preveč je preveč. A sem že omenil, da je delež v podjetju zaradi vsega napisanega skorajda nemogoče prodati?
In potem se pojavijo kriptovalute. Potrebujete samo trgovalni račun, ki ga na svetovnem spletu odprete v nekaj minutah, denarnico za shranjevanje valut, ki je dostopna na internetu in zastonj ter nekaj dobro znanih evrov. Postopek je precej enostaven, poceni in izredno hiter. Vložite lahko kolikor hočete in vse to opravite iz udobja domačega naslanjača. Pred tem preberete osnovni dokument (whitepaper) in voila, že ste investitor v zagonsko podjetje, kjerkoli na tem svetu. Na tem mestu moram omeniti, da bi večina podjetij lahko produkt razvila tudi brez tehnologije veriženja podatkovnih blokov, ampak je na tak način mnogo lažje zbrati kapital za razvoj. Seveda z vložkom nimate nobenih pravic v smislu dividend ali upravljanja podjetja, ampak tega itak ne bi uveljavljali. Dobite pa popolno likvidnost in ogromno možnost rasti. Slovensko podjetje je lahko odlično vodeno, ima rastoče prihodke in ogromen potencial pa je njegova tržna vrednost samo en majhen delež neke pravkar izdane kriptovalute. Kdo je tu nor? Kdo bi sploh hotel vlagati v zagonska podjetja na način, kot ga sedaj uporabljamo, če imamo na izbiro kriptovalute? Če bi me prijatelj danes prosil za pomoč pri iskanju kapitala, bi brez pomisleka predlagal prvo ponudbo žetonov (ICO). Še posebej, če bi bil produkt programske narave.
Glede na rast tržne kapitalizacije kriptovalut in njihovo število, očitno tega nisem ugotovil le jaz. Pravijo da je kapital plaha ptica, ki vedno išče najbolj ugodno okolje. Mogoče bi morali zakonodajalci namesto, da razmišljajo o zaostritvi zakonodaje na področju kriptovalut, razmišljati o spremembi oziroma poenostavitvi zakonodaje na področju gospodarskih družb. Če bi lahko v vsako zagonsko podjetje vstopil s poljubnim deležem preko domačega naslanjača in pri tem imel tako pravno varnost kot jo ponuja zakonodaja, mi udeležba v kriptosvetu ne bi prišla na pamet. Nekdo bo svojo zakonodajo prilagodil v tej smeri, in zakaj to ne bi bila Slovenija? Se pa bojim, da bomo ubrali prav nasprotno smer in sami poskrbeli za odliv kapitala, tehnologije in ljudi v druga okolja.
Disclaimer: V portfelju poleg ostalih klasičnih naložb držim tudi kriptovalute ICN, VIB, DTR, kriptosklade SOPR, BLX, FCI in BMC ter nekaj ICO projektov, ki še ne kotirajo na nobeni borzi.
