Na Kitajskem že od konca zadnje globalne recesije v letu 2009 inflacija precej strmo narašča. Nivo letne inflacije je pri 5,4 odstotka konec marca spodbudil ugibanja, da se lahko ta razširi tudi na ostali svet. Plače naraščajo z dvomestnimi številkami in mnogi se sprašujejo, ali se končuje obdobje Kitajske kot nizko cenovnega proizvajalca.
Sodeč po nekaterih podatkih so ti strahovi zaenkrat še preuranjeni. Velik delež inflacije je posledica naraščajočih cen prehrane, ki pomeni zanemarljiv delež izvoza. Izvoz inflacije je torej odvisen predvsem od ostalih dobrin, ki jih Kitajska izvozi. Po nekaterih podatkih cene primerljivih izvoznih izdelkov v lokalni valuti (renminbi) upadajo že več let; tudi v zadnjem letu. Kako je torej mogoče, da ni nobene povezave med inflacijo in cenami izvoznih izdelkov ob tako močni rasti plač? Odgovor je v produktivnosti dela, saj posamezni delavec proizvaja vsako leto več, zato je lahko cena na enoto nespremenjena ali celo nižja. Za sedaj torej ne moremo zaslediti direktnega vpliva kitajske inflacije ter višjih plač na svetovno inflacijo.
Vir: Dnevnik.si
Kljub temu ostaja posredni vpliv na inflacijo zaradi rasti cen surovin in materialov ob močnem kitajskem povpraševanju. Drugi pomemben dejavnik pa je lahko odziv kitajske politike za zajezitev inflacije. Krepitev renminbija bi za Kitajce pomenila padec cen surovin v lokalni valuti, po drugi strani pa podražila izvozne izdelke in s tem povzročila izvoz inflacije. Valutni nihaj na Kitajskem lahko torej v prihodnje pomembneje vpliva na inflacijska pričakovanja po svetu.
