Zbudim se v novo, sveže jutro. Pogled skozi okno mi pravi, da je pred menoj še en lep dan. Nebo je skoraj brez oblačka, sonce pa polaga svoje tople lovke na obraze vseh, ki že stopicajo po ljubljanskih ulicah... Tako malo je potrebno, da smo dobre volje, a spet – ni potrebno veliko, da naš izraz izgubi tisti prepoznaven sijaj, ki vsem sporoča, da smo zadovoljni. Kdo oz. kaj ima moč, da me spravi ob ta pozitivna občutja? Le nekdo, komur sama pripišem to moč in le tista zadeva, ki mi je iz (i)raci
Razlog, da zaznavamo svet vsak drugače je notranji svet posameznika imenovan svet kakovosti
Teorija izbire (TI) pravi, da si izbiramo prav vse, vključno z nezadovoljstvom, ki ga občutimo. Drugi nas ne morejo niti onesrečiti niti osrečiti. Vse, kar nam drugi dajo, je le informacija, vendar nas ne more pripraviti do tega, da bi nekaj naredili ali občutili. Gre le v naše možgane, kjer jo obdelamo in nato odločimo, kaj bomo. Pogosto je to, da smo nesrečni, posledica našega obtoževanja drugih za našo nesrečo ali naših poskusov nadzorovati druge, čeprav nam to v bistvu škoduje. Teorija izbire razlaga, da je razlog, da zaznavamo svet ( ljudi, stvari, ideje ali sisteme prepričanj), oziroma dobršen del resničnosti, vsak drugače, notranji svet posameznika imenovan svet kakovosti.
Vsakič, ko uspemo zadovoljiti sliko iz tega sveta, uživamo, vsakič, ko ne, trpimo ...
Nagnjeni pa smo k temu, da ohranjamo tiste slike, pri katerih obstaja kakršna koli možnost, da nam bodo koristile. Ves čas primerjamo to, kar zaznavamo, s tem, kar bi želeli, da je. Bolj kot sta ti dve zaznavi blizu, večjo kontrolo nad svojim življenjem imamo. V kolikor se pojavi razlika med našim kvalitetnim svetom (želje in potrebe) in našo zaznavo zunanjega sveta (dogodkov, ljudi), imamo željo, da bi nekaj spremenili. Tako razmišljamo, čustvujemo in delujemo v smeri čim večje skladnosti. Vsako vedenje, ki ga izberemo, je v danem trenutku najboljša izbira – tisto kar v tistem trenutku zmoremo, vemo, znamo.
Naše vedenje je usmerjeno v zadovoljevanje petih osnovnih potreb
Po TI je naše celotno vedenje usmerjeno v zadovoljevanje naših petih osnovnih potreb. Prva je potreba po preživetju, ki jo zadovoljujemo tako, da skrbimo za svoje zdravje, da ohranjamo fizično in psihično ravnotežje ter da poskrbimo za svojo varnost. Potreba po pripadnosti oz. ljubezni, se kaže v težnji po bližini z drugimi – gre za vzpostavljanje različnih socialnih stikov, od manj do bolj intenzivnih, kratkotrajnih ali trajajočih. Pomembna je tudi potreba po moči. Ta se kaže kot kompetentnost, dokazovanje sposobnosti in razvijanje samospoštovanja. Potreba po zabavi vključuje željo posameznika po prijetnih, sproščenih trenutkih v igri, učenju in razvijanju ustvarjalnosti. To so trenutki veselja, smeha in zadovoljstva. Potreba po svobodi pa izraža neodvisnost in avtonomnost posameznika v tistem, kar počne in se kaže v tem, da želi določeno delo ali obveznost opraviti sam, neodvisno od drugih.
Neravnotežje oz. nezadovoljstvo v kolikor neka potreba ni zadovoljena
V kolikor neka potreba ni zadovoljena, se pri posamezniku pojavi neravnotežje oz. nezadovoljstvo. Kljub vsemu teoretiziranju, pa se poraja vprašanje, zakaj so nekateri, kljub temu, da morda navzven izpolnjujejo vse te pogoje, pretežno nezadovoljni, spet dugi pa, ki imajo za naš, zahodnjaški in materialistično usmerjeni svet, tako malo, večino svojega časa srečni? Eno od pomembnejših zavedanj je najbrž tisto o naši minljivosti. Poseben fenomen so ljudje, ki so resno zboleli, npr. za rakom. Velikokrat opisujejo, da so šele z boleznijo resnično zaživeli, saj so si morali vsak dan posebej izboriti, tu pa za samoumevnost ni bilo več prostora.
Včasih je dovolj že to, da se zbudiš v lepo, sončno jutro
Ljudje smo zanimiva bitja. Želimo, da bi nam bilo v življenju lepo, da bi svoje cilje dosegali po najlažji poti in z najmanj odpora, a kaj ko zadeve niso tako enostavne. Nikoli namreč ne cenimo stvari, ki so nam dane kar tako in še kako spoštujemo tisto, za kar smo se potrudili. In prav tako je s srečo in zadovoljstvom. Če včasih ne okusimo tudi kakšne grenke preizkušnje, ne preplezamo na svoji poti vsaj nekaj ovir, ne obrišemo tu in tam kakšne solze... se ne sprašujemo o smislu vsega skupaj. Ravno zato, ker je sreča izmuzljiva in za mnoge redka dobrina pa po njej tako hrepenimo in iščemo vse možne načine, da bi jo dosegli. Včasih tudi preko bljižnic, ki pa se ponavadi ne izplačajo… Pravijo, da je največja ovira za srečo, da človek pričakuje preveliko srečo. Da. Včasih je dovolj že to, da se zbudiš v lepo, sončno jutro.
